Štafeta: Kristina Bele, dolgoprogašica iz Trnja

Štafeta ostaja na Pivškem, iz Klenika se seli v dva kilometra oddaljeno Trnje. Naša sogovornica je 37-letna tekačica Kristina Bele, članica AK Pivka. Sanja Smrdelj jo sprašuje, kako usklajuje službo in nastope na tekih ter ali namerava teči tudi na katerem od tekov v tujini.

“Služba na Darsu v več izmenah mi za zdaj dovoljuje tako treniranje kot nastopanje na tekih po Sloveniji in v tujini. Vsakodnevni tek je moj način življenja, če ne tečem prav vsak dan, mi nekaj manjka in niti počutje ni pravo. Danes (ponedeljek, op. a.) sem tek opravila že ob osmih, pri minus desetih stopinjah, pretekla sem deset kilometrov. Sprva me je zeblo, potem pa sem se pošteno ogrela. Tudi na tujem sem že tekla, v bližnji Italiji, v Beogradu in Novem Sadu, zelo rada pa bi se poskusila v maratonu, v tujini najrajši kar v New Yorku.”

>Kdaj ste pričeli teči, vas je za to kdo navdušil?

“S tekom sem pričela v osnovni šoli v Pivki, kjer mi je prve osnove dal športni pedagog Miran Čeligoj. Tekla sem na šolskih tekmovanjih, na teku po ulicah Postojne, Petelinjskem teku, nato pa je sledil daljši tekmovalni premor. Ponovno sem nastopila v sezoni 2009/10 v Izoli, na jesenskem Martinovem teku. Osvojila sem tretje mesto, kar je bila lepa spodbuda za naprej. Zdaj nastopam predvsem na tekih za notranjski in primorski pokal, kjer še nisem zamudila tekme. Zmagala sem na desetih od skupno 23 tekov in sem skupni prvak v obeh pokalih. Samo na tekmovanjih sem v minulem letu pretekla več kot 250 kilometrov, na treningih pa nekajkrat več. Moja najhujša konkurentka je Idrijčanka Sergeja Lipušček.”

>Kako deluje Atletski klub Pivka, katerega članica ste?

“Vzdušje v klubu, ki mu predseduje Robert Vatovec, je kar prijetno. Smo skupina 15 tekačev in tekačic različnih starosti iz občin Pivka in Postojna, delujemo pod strokovnim vodstvom trenerja Marjana Korenta. Naš najstarejši tekač je Vladimir Savić, ki si bo kmalu naložil sedmi križ in ki redno teče maratone, tu pa so še Robert Petrovčič, Borut Mraz … Čeprav imamo v Pivki atletski stadion, ki ima žal le asfaltno podlogo, več treniram na postojnskem, kjer je tartan, ki ne škodi toliko kolenom. Kakega posebnega programa vadbe sicer nimam, treniram bolj po svoje oziroma po programu, ki mi ustreza. Na stezi delam predvsem hitrostne intervale, kajti kondicije oziroma telesne vzdržljivosti imam dovolj.”

>Se boste poskusili tudi v klasičnem maratonu (42,195 kilometra)?

“Do zdaj sem tekmovala le na razdaljah do 21 kilometrov, kjer dosegam čase okrog 1:30, letos pa se bom preskusila na maratonski progi, predvidoma na Ljubljanskem maratonu. Za treninge bom izbrala daljše relacije, se dobro pripravila in poskušala doseči čas pod 3:15. Pomagale mi bodo izkušnje Aleksandre Fortin iz Nove Gorice, ki je že nastopila tudi v New Yorku. Tekači smo med seboj povezani, sama veliko sodelujem z društvom Hitre noge iz Senožeč in njegovim predsednikom Veselkom Španićem ter s Kraškimi tekači iz Sežane, ki jih vodi Silvo Nemanič. Skupaj bomo 24. marca šli teč polmaraton v Novi Sad in septembra v Sarajevo.”

>Boste morda poskusili tekmovati tudi na srednjih progah na stadionu?

“Na to sem že večkrat pomislila. Priložnosti, da nastopim, recimo, na državnem prvenstvu na srednje proge oziroma na desetkilometrski razdalji, bo letos kar nekaj, morebiti bom pa res nastopila v Ljubljani, Celju ali Velenju in videla, kaj zmorem.”

>Komu predajate štafeto?

“Enemu najboljših mladih kolesarjev pri nas, udeležencu svetovnega prvenstva Martinu Otoničarju iz bližnjih Selc. Kakšen bo prehod iz mladinske v člansko konkurenco? Ga v svoje okolje vabijo močnejši oziroma tuji klubi?”

BRANE FATUR