Štafeta: Kristjan Čujec, igralec malega nogometa

V Posočju je tudi sicer prisoten tradicionalno močan malonogometni naboj. Tako zavoljo rivalstva med tolminskim Puntarjem in kobariškim Oplastom v prvi slovenski futsal ligi kot tudi zaradi kopice malonogometnih turnirjev, ki že vrsto let zaznamujejo poletja ob Soči. Kristjan Čujec ima mali nogomet v krvi, čeprav se je preizkusil tudi na večjih travnatih igriščih.

“Velik nogomet sem začel igrati v Tolminu, v srednji šoli sem se preizkusil pri kadetih Hita Gorica, kjer pa praktično nisem igral. Na zdravniških pregledih so ugotovili domnevno okvaro srca, ki na dodatnih specialističnih preiskavah v Ljubljani ni bila potrjena. Ker so mi sprva odsvetovali igranje nogometa, sem izgubil tri, štiri mesece treninga. Vrnil sem se v matični Tolmin in se kmalu preusmeril v mali nogomet k Puntarju, kjer smo se prvo leto borili za obstanek, v naslednji sezoni pa smo že osvojili dvojno krono - državni in pokalni naslov. Vrh smo krojili tudi v naslednjih sezonah. Leta 2009 smo bili spet državni prvaki, v zadnjih dveh sezonah pa smo izgubili šele v finalu. Puntar je vselej zbral konkurenčno ekipo ter ustrezno zmes mladosti in izkušenj, ki prinašajo rezultat. Pri tem ne gre zanemariti prispevka zvestih navijačev.”

> Ste zadovoljni z dosežki v pretekli sezoni?

“Pred začetkom prvenstva ni nihče pričakoval, da bomo s pomlajeno ekipo segli tako visoko. Ko pa se začenjajo zaključni boji, ambicije narastejo. Cilj je bilo prvo mesto, kljub tekmecu, ki ima vlogo favorita, kot jo je imela v finalu Litija. Slednja je potrdila svojo kakovost, a kaj lahko bi se zasukalo tudi drugače. Če bi le izkoristili obdobja naše pobude na igrišču ...”

> Kakšen je aktualni položaj slovenskega futsala?

“Podobno kot v večini športov ni rožnat. Pred krizo se je v nekaterih klubih še dalo živeti od malega nogometa, zdaj pač ne. V prvi vrsti bi veljalo pridobiti pokrovitelja lige, ki bi znižal stroške in s tem razbremenil klube. V evropskih tekmovanjih se dobro kosamo s papirnato dražjimi in kakovostnejšimi ekipami, kar je spričevalo dobrega dela v klubih. Brez preskoka iz amaterizma v profesionalizem pa bomo le stežka držali korak z nosilci razvoja futsala.”

> Kaj se obeta slovenski izbrani vrsti?

“Spoznanja s klubske ravni lahko prenesemo tudi na reprezentanco. Naši tekmeci plavajo v profesionalnih vodah, mi pa smo ostali na suhem. Predali se sicer ne bomo, a bo sčasoma vse težje. Letos nas čakajo kvalifikacije za svetovno prvenstvo, prihodnje leto pa evropsko prvenstvo na Hrvaškem, kjer se želimo prebiti v izločilne boje.”

> Našega predhodnega sogovornika Bineta Kavčiča zanima, kaj pričakujete od prve zdomske sezone v Caji Segovii, s katero ste podpisali enoletno pogodbo?

“Že zavoljo preskoka iz amaterizma v profesionalizem so pričakovanja realna, cilji pa zmerni. Španci so aktualni evropski prvaki in svetovni podprvaki, poklicna liga pa sodi v sam kakovostni vrh. Tujcev z izjemo peščice Brazilcev in Portugalcev praktično ni. V zaostreni konkurenci bi se rad čim več naučil.”

> Kakšni so prvi klubski vtisi?

“Segovia je za španske razmere manjše mesto s 50.000 prebivalci. Od Madrida ga loči pol ure vožnje z vlakom oziroma ura z avtomobilom. Klub igra v dvorani za 3000 gledalcev, ki jo praviloma napolnijo do zadnjega kotička. Mali nogomet je prvi šport v mestu. Lani se je ekipa nenadejano prebila do finala državnega prvenstva, kjer je po petih tekmah izgubila Barcelono. Nosilcev igre niso uspeli zadržati, zato bo v novi sezoni, ki se začne 10. septembra, uspeh težko ponoviti.”

> Komu predajate štafeto?

“Trenerju košarkarjev Tolmina Borisu Velikonji. Vprašal bi ga, ali se lahko prebijejo v drugo slovensko ligo in tam tudi obstanejo? ALEŠ SORTA