Štafeta: Simon Ličen, bivši košarkarski sodnik

“Hm, zanimivo vprašanje. Zanimata me obe področji, saj sem prepričan, da lahko pustim določen pečat tako v neposrednem športnem izvajanju kakor tudi v 'teoretiziranju'. Doktoriral sem na FDV z disertacijo o televizijskem športnem komentiranju, na splošno pa je šport zame več kot samo tekmovanje. Obstajajo še dodatni vidiki, katere bi lahko prek akademskega dela prenesel v ti. čisti šport.”

> Recimo?

“Šport vleče za sabo še celo vrsto drugačnih vidikov in tudi mediji bi se jim lahko bolj posvetili. Denimo vloga žensk ali etničnih manjšin v športu, vroča tema bi bilo tudi prirejanje izidov oziroma vpliv stavnic na izide, pa še marsikaj bi se našlo.”

> Kje se torej novopečeni doktor znanosti vidi čez recimo pet let?

“Res bi težko rekel ... Morda na fakulteti, morda v kakšnem mediju. Športno novinarstvo mi je bilo vedno blizu, čeprav je pri nas nepravično zapostavljeno. Na univerzah v ZDA in drugje v Evropi se uveljavlja kot samostojen predmet, pri nas pa se še vedno ne morejo odločiti, kako bi FDV in Fakulteta za šport izvedla ta projekt. To bi bil zanimiv izziv, žal pa je več interesa za to področje v tujini.”

> Medije bi vam iz lastnih izkušenj odsvetoval. Po navadi za preboj potrebujete tudi precej “kilometrine.”

“Saj čisti zelenec nisem. Poleg odnosov z javnostjo na WTA turnirju v Portorožu sem delal na komercialni Pop TV, pa v športnem programu italijanske redakcije koprske televizije ter na radiu Tartini, s čimer sem vsaj delno spoznal medije tudi od znotraj.”

>Kako pa vas je sploh zaneslo v športne vode?

“Moja prva ljubezen je bila košarka, a sem dokaj zgodaj spoznal, da nikoli ne bom Magic Johnson, zato sem se že pri 15. letih posvetil sojenju. Ja, to so bili lepi časi in z veseljem sem piskal deset let, čeprav sem bil dolgo najmlajši na seznamu sodnikov.”

>Verjetno ni lahko soditi tekme, če je polovica igralcev mlajših od delilca pravice?

“Kaj polovica, navadno so bili vsi starejši! Moram priznati, da sem pri sojenju spoznal tudi marsikaj zanimivega o človeškem razmišljanju in o delovanju družbe nasploh. Morda se sliši malo smešno, ampak če si kot sodnik najmlajši na igrišču, moraš uporabiti tudi alternativne metode, da te pričnejo upoštevati. Veliko sem se pogovarjal z igralci, jih tudi med tekmo spraševal, če bi se odločili enako kot jaz. Navadno so bili zelo iskreni. Nazadnje mi je šlo kar dobro od rok, saj sem že sodil v takratni drugi ligi oz. v tretjem rangu slovenske košarke.”

> Ste še povezani s košarko?

“Zadnji dve leti enostavno ni bilo časa zaradi doktorata, sem pa še vedno član upravnega odbora Društva obalnih košarkarskih sodnikov. Med ostalim sem bil štiri leta dopisnik za spletno stran mednarodne košarkarske zveze Fiba.com, sodeloval pa sem tudi pri pripravi evropskega prvenstva za igralce do 20 let v obeh Goricah. Pomagam tudi pri organizaciji ljubljanskega maratona, na teniškem WTA turnirju v Portorožu pa sem pridobil res veliko izkušenj. Zadnja leta so bila posebej intenzivna, ko smo promocijo turnirja razširili na države nekdanje Jugoslavije in v Italijo. Ko je denimo prišla Jelena Janković, smo doživeli pravi naval srbskih medijev, nekatere Italijanke pa so imele Portorož kar za svoj domači turnir.”

> Komu predajate štafeto?

“Ostaja naj v košarki. Uroš Jenko se je vrnil v tretjeligaša Plama pur, kjer je kapetan in vodja mladinskega pogona, zato me zanima, kako mu uspeva.”

BORIS PLANINC