Štafeta: Sonja Leskovar, novogoriška maratonka

Sonjo Leskovar iz Nove Gorice je v ultramaratonske teke pripeljala kombinacija privrženosti športu (v mladosti je trenirala karate), dolgoletnega veselja do teka v naravi in nagnjenosti k preizkušanju meja osebnih zmogljivosti, združena z ambicijo, da se te meje pomikajo vse bolj daleč. S teki na zelo dolge proge se načrtno ukvarja zadnjih pet let. Letošnji 360-kilometrski tek čez Slovenijo je zmogla v dobrih 53 urah. Prejšnji gost štafete Dušan Stevanović ji je zastavil naslednje uvodno vprašanje:

>Kje ste našli moč, da ste zdržali tako dolge obremenitve, kot je bil 360 kilometrski tek čez vso Slovenijo?

“Osnovi sta dobra fizična priprava in psihološka trdnost ter odločnost. Ko se začnejo bolečine in pojavijo žulji ter ko začneš razmišljati, ali bi šel naprej ali ne, moraš premagati bolečine in utrujenost ter nadaljevati. Moraš biti sposoben iti čez vse to.”

> Katere težave na teku Trans Slovenija so bile najhujše?

“Mezinec na desni nogi se mi je že v drugi izmed petih dnevnih etap vnel. Začela sem šepati in kazalo je, da niti hoditi ne bom več mogla. Na srečo sem zdržala do cilja etape, zdravstvena ekipa pa je z oskrbo in omrtvičenjem prsta naredila toliko, da sem lahko nadaljevala. S tem muk še ni bilo konec. Žulji so se množili, tretji dan pa so mi tako zatekla stopala, da sem lahko nadaljevala le s širšimi copati.”

>Česa ste se najbolj bali?

“Ker sem bila trdno odločena, da pritečem do konca, sem se najbolj bala krčev v mišicah in resnih poškodb. Precej neprijeten je bil tudi začetek predzadnje četrte etape, ko nas je ob šestih zjutraj takoj po startu iz Osilnice čakal vzpon v kočevske gozdove, kjer so se vrstile table z opozorili, da je to območje medvedov. Spremljevalno vozilo je bilo sicer ves čas v bližini, a je bil ta del poti, ki je že sicer zelo naporen zaradi dolgega klanca, zato še dodatno neprijeten.”

>Kako vam je uspelo po vsaki etapi obnoviti moči?

“Svoje izkušnje z dosedanjih najdaljših tekov, ki so bili dolgi do 80 kilometrov, sem združila s tistimi, ki so mi jih pred to tekmo posredovali izkušeni ultra maratonci. To je petdnevni napor. Tek, uživanje tekočine, prehranjevanje in počitek je potrebno vsak dan skrbno načrtovati. Posebej pomemben je prvi dan, ko si ne smeš privoščiti, da bi se zaradi prehudega tempa ali premajhnega vnosa tekočine tako izčrpal kot na primer po maratonu. Tam veš, da se boš po prihodu v cilj lahko usedel in bo konec. Tu te čaka drugi dan, ki je lahko še hujši od prvega.”

>Kakšen je bil delovni dan na teku?

“Trajal je od šestih zjutraj do enajstih zvečer. Med tekom je potrebno piti na vsake dva do tri kilometre. Šele proti koncu nekoliko več - predvsem vodo in izotonične napitke. Vmes sem zaužila nekaj žitnih in sadnih ploščic, banan, slanih palčk in kikirikijev pa tudi gosti sok. Po teku je bila na vrsti masaža, obilna, a lahko prebavljiva večerja, pitje in tehnični sestanek. Največja težava je bila moten spanec zaradi bolečin v nogah.”

>Kje boste v naslednjih mesecih še tekli?

“Najprej na ljubljanskem maratonu, kjer se želim spustiti pod mejo treh ur in 45 minut, za prihodnje leto pa načrtujem stokilometrski tek Firence-Faenza in večdnevni non-stop tek okoli Blatnega jezera. Želela bi si tudi na še daljši non-stop tek Spartatlon v Grčijo, a so takšni nastopi daleč od doma, ki zahtevajo lastno dobro opremljeno spremljevalno ekipo, zame predragi.”

>Komu predajate štafeto?

“K besedi vabim trenerko novogoriškega ŠD Twist Danijelo Batagelj. Naj pove, kako je prišlo do odločitve, da začne z vzgojo plesno-navijaških skupin.”

IGOR MUŠIČ