Štafeta: Đoša Lazarević, nogometaš Il. Bistrice

Štafeta ostaja v mestu pod Snežnikom, saj je prejšnji četrtek naš sogovornik Uroš Jenko Đoši Lazareviću postavil vprašanje, kako se bo razvijal nogomet na Bistriškem v prihodnosti.

“Želim si, da bi, čeprav smo novinci, ostali v tretji ligi zahod, kajti to je nujno, da ostanemo vodeči in najkakovostnejši klub v tem delu regije. Za nadaljnji razvoj nogometa na tem območju bi bilo treba na našem stadionu v Trnovem postaviti umetno razsvetljavo, saj brez nočnih treningov ne gre več. Pravega napredka pri delu z vsemi selekcijami ne bo, če ne bo pomožnega igrišča z umetno travo. Pomembno je tudi, da ekipo vodi domači trener, da je čim več domačih igralcev, ki s ponosom nosijo dres kluba z dolgoletno zgodovino. Z vstopom Hrvaške v EU se nam obeta tudi kakšen izkušen igralec iz reške regije. Upam, da bo v mandatu naše predsednice Milene Urh storjenega še marsikaj, da bo - ne nazadnje - poskrbljeno tudi za več udobja na tribuni, za vse številnejše gledalce in za navijaško skupino Japodi.”

>Razglašajo vas za kralja primorskih strelcev.

“Moje mesto je bilo vedno v napadu, glavna naloga napadalca pa je premagati vratarja. To mi že kakih šest let v članski konkurenci odlično uspeva, seveda ob pomoči soigralcev, ki me oskrbujejo s koristnimi podajami. Moj rekord v EPNL je 40 golov v sezoni, od tega sedem z enajstmetrovk. Enajstmetrovke še nisem zgrešil, in kar ne morem verjeti, kako nekateri vrhunski igralci lahko zgrešijo z enajstih metrov. Ko sem v sezoni 1996/97 igral za kadete Jadrana iz Dekanov, sem bil najboljši klubski strelec, pri Ilirski Bistrici sem to nekaj zadnjih sezon. Na tekmi sem zabil največ štiri gole, vmes so bili tudi štirje hat-tricki, nekaj slabše mi je šlo le v futsalu.”

> Očitno ste bolj doma v velikem nogometu.

“Veliko bolj mi ustreza 'pravi' nogomet, kjer imaš več svobode in možnosti za kreativnost. Tu ni veliko menjav in taktičnih zamisli, zamenjan sem le ob poškodbi, napake, vsaj v napadu, pa niso tako boleče. Seveda sem se poizkušal tudi v futsalu, pet let sem igral v ajdovskem Kixu. V 1. SFL smo bili peti, igrali smo v finalu pokala, ob večjem finančnem vložku bi lahko bili celo državni prvaki. Kasneje sem ob igranju velikega nogometa futsal igral še v Novi Gorici in nazadnje v Izoli.”

>Preskusili pa ste se tudi v ajdovskem Primorju.

“Jeseni 2003 smo igrali doma proti Postojni. Zabil sem nekaj golov. Gledal me je tudi predstavnik prvoligaša Primorja in me povabil na zimske priprave. Tedaj je bil trener Primorja Darko Milanič, med igralci pa je bilo nekaj danes znanih imen (Janković, Žeželj, Zatkovič, Škerjanc ...). Odigral sem nekaj pripravljalnih tekem, dal štiri gole, vendar je bila konkurenca v napadalni vrsti izredno huda. Niso me sprejeli, želeli so fizično močnejšega, višjega napadalca, kar pa jaz seveda nisem. Nisem jim zameril.”

>Kako ocenjujete dosedanje nastope v tretji ligi?

“Začeli smo zelo slabo, čeprav nismo igrali podrejene vloge, le točk oziroma zmag na tekmah ni bilo. Zato je ekipo zapustil trener Damjan Počkaj, nasledil ga je prav tako domačin, Matevž Sakelšek. Pod njegovo taktirko nam je steklo, postali smo hit jesenskega dela prvenstva, posebej po zmagi s 6:0 v Zagorju. Z obilno bero točk smo zdaj blizu sredine lestvice. V spomladanskem delu prvenstva imamo ugoden razpored, tako da obstanek ne bi smel biti vprašljiv. Slišim, da nas trener zaradi službenih obveznosti zapušča. Verjetno bomo podrobnosti, morebiti tudi ime novega, hrvaškega trenerja, izvedeli na našem prvem treningu 15. januarja.”

>Komu predajate besedo?

“Sanji Smrdelj, voznici na gorskohitrostnih dirkah. Vprašal bi jo, kdo jo je navdušil za dirkanje, kakšne cilje ima. Ali namerava nastopati tudi v tujini?

BRANE FATUR