Študij pred kolesarstvom

> Vasjo Zamana zanima, kaj vas je spodbudilo, da ste po prekinitvi kariere spet sedli na kolo?

“Kolesarstvo mi je tako priraslo k srcu, da ne morem brez njega. Potem, ko sem bil v gorskem kolesarstvu obetaven mladinec v MBK Črni vrh in ko mi preboj med mlajšimi člani cestne ekipe ljubljanskega Roga ni uspel, bi rad še kaj naredil. Pet let, kolikor sem študiral, sploh nisem tekmoval, po tem sem se dve sezoni preizkušal med rekreativci - amaterji. Po drugem mestu v slovenskem pokalu sem se odločil za vrnitev v kategorijo elite v krosu in maratonu. K temu je precej pripomoglo dobro vzdušje in organizacija v klubu Pantal Cult, kamor sva prišla z Blažem Uršičem.”

> Kaj še pričakujete od kolesarskega udejstvovanja?

“Da bi dosegel največ, kar je z amaterskim pristopom mogoče. Dejstvo je, da je sedaj kolesarstvo zame nič več in nič manj kot velik konjiček. Sem pač v redni službi, vozim se v Ljubljano in marsikdaj delam tudi ob sobotah. Je pa res, da sem službeno povezan s kolesarstvom, saj sem serviser v trgovini Maxi sport Čerin. Pozimi sem se sposoben dobro pripraviti in v sezoni solidno odpeljati vsaj deset tekem. Rad bi se uvrščal blizu najboljšim. V minuli sezoni sem že segel do sedmega mesta.”

> Kakšni so vaši načrti za bližnjo prihodnost?

“Naslednjič bom tekmoval že v nedeljo na četrtem maratonu Lokve, ki šteje tudi za furlanski pokal. Ker sem prebolel angino, še ne bom v pravi formi. Zatem načrtujem še dve dirki, odmor in zimske priprave.”

> Začeli ste kot gorski kolesar. Kdo vas je pritegnil v ta šport?

“Starejši brat Dominik, ki je bil takrat v članski konkurenci tik za olimpijcem Primožem Štrancarjem. Tedaj smo imeli v MBK Črni vrh zelo močno mladinsko in člansko ekipo. Gorsko kolesarski kros je bil v vzponu. Bilo je precej več tekmovalcev, več gledalcev in več denarja kot danes. V tistem času sem se redno uvrščal na stopničke v slovenskem mladinskem pokalu.”

> Zakaj ste izgubili stik z vrhom slovenskega gorskega kolesarstva?

“Že ob koncu mojega mladinskega staža je pričela denarna in materialna podpora tej panogi naglo pešati. Na vrhuncu mojega gorskega kolesarstva so bili v Sloveniji štirje tekmovalci, ki so to počeli povsem profesionalno, mladi pa smo računali, da bi lahko šli po tej poti. Kasneje so se razmere zelo poslabšale. Tako kot jaz, se je še marsikdo odločil za selitev v bolje podprto cestno kolesarstvo. Tok dogodkov je pokazal, da je tam za vrhunski rezultat treba žrtvovati skoraj vse, sam pa sem se odločil dati prednost študiju.”

> Kdaj bo slovensko moško gorsko kolesarstvo spet v mednarodnem vrhu?

“To se bo zgodilo, če bo nekaj ta čas nadarjenih mladincev iz klubov v Črnem Vrhu, Idriji, Kamniku in na Ravnah ob prehodu v člansko konkurenco imelo pogoje za profesionalen način dela, za redno dirkanje v tujini in če bodo ti fantje kolesarstvu povsem predani. Sedaj je celo v elitni kategoriji slovenski kros kot olimpijska disciplina le na ravni resnega ljubiteljskega udejstvovanja in temu primerni so rezultati. Kljub temu nisem pesimist. Mislim, da smo dno že dosegli in da počasi spet gre navzgor. Nekateri nekdanji tekmovalci so poprijeli za delo v klubih, odprli so kolesarske trgovine in servise. Nekoliko lažje je priti do materiala, kar je pomembno. Gorsko kolesarstvo je namreč precej drago. Za kolo je treba odšteti najmanj tri tisočake in po vsaki dirki je s popravili vsaj za 150 evrov stroškov.”

> Komu predajate štafeto?

“Štafeto predajam tekaču na dolge proge ŠD Nanos Marku Tratniku, ki ima za sabo dobro sezono. Naj jo oceni in pove, kaj pričakuje od naslednje.”

IGOR MUŠIČ