Teči je začela pri 61 letih

KOPER>Viktorija Vrčon - Vika je mladostna, prijetna, prijazna gospa, ki redno teče in je tako rekoč nepogrešljiva članica kolektiva ŠD 3šport.

“Morda me imajo v društvu že za nekakšno maskoto. Sem vztrajna, se ne dam kar tako. Ko se bliža čas za tek, pomislim, da moram iti, sicer bo kaj narobe. Z 'mojo ekipo', z Ireno, Rebeko, Matejo, še eno Ireno, Majo, Sašo in drugimi ter z našimi prizadevnimi trenerji, se dobro počutim. Priznam, da je včasih naporno, vendar je po končanem treningu občutek neprecenljiv; naredil si nekaj zase, in to šteje. Razvila so se prijateljstva, telo se je navadilo naporov in glede na to, kar je bilo v začetku, je napredek občuten.”

V mladosti se je ukvarjala z atletiko, osem let je igrala rokomet, potem so jo zamikale planine, zadnjih 15 let se ukvarja z jogo. “Nisem ravno zapečkar,” pove. S tekom pa se je začela ukvarjati pred štirimi leti. Ko se je leta 2008 vrnila z desetdnevnega posta pri Marjanu Videnšku v Mostu na Soči, kjer so “vsišportali in tekali”, je začutila potrebo, da nadaljuje s tistim, kar je začela v Mostu. V Žusterni je opazila plakat z “enim čudnim imenom”, prek katerega je sveže ustanovljeno ŠD 3šport vabilo v svoje vrste - in tako se je zgodba začela.

“Postala sem aktivni član društva. Priznam, da mi je bilo v začetku težko, saj se s tekom nisem nikoli ukvarjala. Pomisleke sem imela tudi zaradi tega, ker so bili vsi mlajši, vendar me je predsednica Leni tolažila, da naj bi bila to v bistvu še dodatna vzpodbuda, da vztrajam. In sem. Dvakrat sem se udeležila Ljubljanskega maratona (na 10 kilometrov) in enkrat DM teka. Občutila sem vzdušje velikih prireditev, res pa je, da mi več pomenijo treningi na Bonifiki. Udeležujem se le rekreativnega teka, tečem za dušo, brez tekmovalnega naboja. Med tekom so misli bolj bistre, problemi manjši,” pripoveduje.

Štoparica pač ni sestavni del življenja te rekreativke. So pa zato del njenega življenjskega sloga nekatere druge stvari. “Rada imam družino, prijatelje, rada se poveselim. Rada živim zdravo, a nikoli stoodstotno, ker to tudi škodi. In pri hrani imam nekaj okvirov, ki so včasih ohlapni, a ne preveč. Z leti pridejo izkušnje, modrost. Življenje drugače ceniš. Prej je bilo vse samoumevno, sploh nisi pomislil na nekatere stvari, zdaj pa veš, da si moraš postaviti neke okvire.”

Za upokojence velja, da jim vedno zmanjkuje časa. Vika je sistematična, kar za nekdanjo računovodkinjo ni nič nenavadnega, in tisto, kar si zada, izpelje. Vsakodnevne obveznosti, katerih del je tudi rekreacija, so na vajetih. “Glejte, to je urnik. Moji (imam tri vnuke, tri, šest in sedem let) točno vedo: v ponedeljek me ni, v sredo me ni, v torek in četrtek imam jogo, ob petkih sem imela ples, vikend pa je bolj namenjen družini. Čas si moraš dobro razporediti. Všeč mi je delo v skupini, čutim obveznost do nje. Če ne grem na tek, bodo v moji ekipi morda malo skrbeli, kaj mi je, tako kot sem jaz za druge, ko so manjkali. In grem, to je tak prostovoljni mus. Pa všeč mi je.”

Rada bi se ukvarjala še s plavanjem, saj v društvu pripravljajo treninge tudi za to disciplino, a ji to preprečuje občutljivost na klor. “Če bi bili treningi v morju, bi šla takoj, bazena pa ne prenesem. Glede kolesarjenja pa - včasih se zapeljem do Izole in nazaj,” odgovarja na vprašanje, ali jo mika triatlon.

Druži se z mlajšimi tekačicami, tudi bistveno mlajšimi. In ve, da je veliko takih, ki si ne upajo začeti, prepričanih, da je za to prepozno. Vika, ki je začela teči pri 61 letih, jim sporoča: “Nikoli ni prepozno!”

Dejavna je tudi v Pristanu, univerzi za tretje življenjske obdobje, kjer nenehno vabi v vrste rekreativcev. “Bojim se, da pri tem nisem preveč uspešna. A morda bo zdaj kaj več uspeha,” je ne zapušča optimizem.

VENČESLAV JAPELJ