Tekme so zrcalo dela na treningih

NOVA GORICA > Kaj lahko opravi priznano trenersko ime v ekipi in ambicioznem klubu, ki naj bi v treh sezonah priplezal na slovenski vrh, kjer je svoj čas že bil? To je izziv tudi za 64-letnega Luigija Schiavona, ki bo poskušal svoje izkušnje in znanje prenesti na mlado novogoriško zasedbo. V pogovoru je razkril, kako razume bistvo odbojke, športa in vadbenega procesa, s tem pa tudi vlogo trenerja. Njegovi pogledi so sporočilni in, če gre soditi po izrečenem, se privržencem novogoriške ženske odbojke na Goriškem obeta zanimiva sezona.

> Kakšen vtis ste si ustvarili na uvodnih treningih?

“Dokler gre na igrišču dobro, je vse lepo in prav, ob porazih pa ostajajo dolgi nosovi. Smo pa šele v pripravljalnem obdobju. Prvi treningi vedno izžarevajo navdušenje, željo in motiv. Občutki so pozitivni, ekipa deluje homogeno. Kaj lahko doseže, pa je drugo vprašanje. Ne poznam prvenstva oziroma tekmecev, zato si moram najprej ustvariti sliko okolja, v katerega sem prišel. V veliko pomoč mi je Majda Čičić. Precej pozornosti smo na uvodnih treningih pred bazičnimi telesnimi pripravami namenili osnovam. V glavi sem izrisal nekaj miselnih skic z izboljšavami, ki jih bomo zasledovali. Razmišljam seveda tudi o sestavi ekipe, ki je mlada, kar pomeni, da ima še veliko možnosti za razvoj. Posamični napredek sicer traja, so pa obdobja, ko so lahko izboljšave izrazitejše.”

> Doslej ste trenersko delo opravljali v moški odbojki. Pričakujete občutne razlike?

“Nekateri trenerski znanci mi pravijo, da se psihologija ženskega športa razlikuje od moškega in da lahko naletim na težave. Moje stališče pa je, da je odbojkarska kultura enaka. Ne pričakujem, da bodo ženske razmišljale kot moški. Poudarjam pa, da se odbojki pristopa na določen način, ki je skupen: tako pri osnovah, taktiki kot tudi vodenju ekipe. Seveda obstajajo tehnične razlike v igri in pri izvedbi udarcev.”

> Kako vas je trenerska pot zanesla v Slovenijo oziroma Novo Gorico?

“Nekaj so k temu botrovale družinske zadeve oziroma bližina doma v Padovi oziroma Trevisu. Ko so v novogoriškem klubu izvedeli, da želim spet biti trenersko aktiven, so se odzvali s ponudbo. Izbral sem jo med tremi, štirimi opcijami. Prepričali so me z dvema argumentoma: mladostjo ekipe in njenim razvojem. Ne vem, kako bi moj značaj šel skupaj z igralkami, ki so že odbojkarsko in osebnostno izoblikovane. Klub je pokazal resen pristop, a to ni kakšna posebnost. Bolj me je pritegnila načrtnost, v kateri želijo upoštevati tudi moje nasvete. Sicer pa nočem prehitevati dogodkov in biti preveč pameten, dokler se ne soočim z izzivi in tudi ovirami, ki me čakajo.”

> Ste sodelovali v selekciji ekipe?

“Precej dela sta opravila že eden vodilnih v klubu Uroš Stanič in Majda Čičić, ki jima zaupam. Sam sem si v živo ogledal zadnjo novinko Jovano Vukčević, ki ima zanimiv potencial, tako kot še nekaj drugih deklet. Skupno vsem pa je, da imajo dobro odbojkarsko osnovo, kar pomeni, da lahko gradimo naprej.”

> Kako boste premostili jezikovno oviro?

“Na srečo imam ob sebi Majdo, ki je poliglot, in na treningih prevaja moje besede. Kot pa mi je pojasnila, igralke, vsaj večina njih, razumejo italijansko. Tekme so sicer druga zgodba, v kateri se vse vrti hitreje in je treba v kratkem času povedati bistvo. Sicer pa v odbojki uporabljamo signale za posamezne akcije, tako da si ne predstavljam večjih težav. Pomembno je, da se razumemo, ko vadimo. Tekme so zrcalo dela na treningih. So seveda igralci, ki dajejo več od sebe na tekmah, a to so izjeme, ki potrjujejo pravilo. Dobro je imeti vodjo na igrišču, predpogoj pa je ekipna povezanost. Ta se oblikuje v slačilnici in na igrišču, kjer se potem izpostavi tako imenovana močna osebnost. Trener mora biti pozoren na posamične dogodke, a ne verjamem v posebno psihologijo trenerja ženske ekipe. V osnovi kot trener dajem usmeritve igralkam oziroma igralcem, ki jim nato sledijo. Spoštujem in upoštevam vsakega posameznika kot različno osebnost, a tu gre za ekipni šport.”

> Kakšne odnose pa pričakujete z upravo?

“Pomembno je, da obstaja ločnica med delokrogom trenerja in vodstvom kluba. Nekoč, po enem porazu, je predsednik prišel v slačilnico in igralcem očital, da niso dali vsega od sebe. Po tej sceni sem mu kot bivši igralec in trener nato razložil, da si ne predstavljam, kako nekdo na igrišču ni naredil vsega za zmago. Običajno spregovorim na prvem treningu po tekmi. Nasvet, pohvalo ali grajo se daje z bistro glavo, ko je opravljena analiza in še bolje s podporo statistike. Kakorkoli, zmage in porazi morajo prispevati k napredku.”

> Kje vidite novogoriško ekipo čez leto dni?

“Spoznati želim, če je bil izbor pravi, oziroma če smo na dobri poti, da se klub po dveh, treh letih prebije v vrh. Sicer pa je eno leto dolga doba. Za trenerja je bistveno, kaj se bo zgodilo naslednji tekmovalni vikend. Osebno nimam letnih načrtov. Moj interval je precej krajši. Vsaka dva meseca bom ocenjeval delo in napredek ter temu prilagajal treninge. Končno oceno pa bodo na srečo ali na žalost dali rezultati.”

> Koliko stika ste prej imeli s slovensko odbojko?

“Zoran Jerončič je bil moj pomočnik, ko smo se s Trstom uvrstili v A-1 ligo. Dobro poznam Gregorja Jerončiča, ki sem ga želel pripeljati v Padovo kot okrepitev. Jasmin Čuturič je igral proti mojim ekipam. Sama Miklavca poznam s trenerskih soočenj. Družba Hit pa je bila v času, ko sem vodil Padovo celo med njenimi pokrovitelji.”

Luigi Schiavon je na odbojkarskem parketu pretežno deloval v moški konkurenci. Trenersko pot je začel v sezoni 1983/84 v italijanski A-2 ligi pri Trevisu, posebej pa je vezan na domačo Padovo, ki jo je v več obdobjih tako v A-1 kot A-2 ligi treniral kar osem sezon. Nazadnje v prvenstvu 2012/13. Sedel je tudi na klopi Trsta, Schia in Mantove. Med letoma 2000 in 2002 je bil pomočnik Andrei Anastasiju v članski reprezentanci, vodil pa je tudi mladinsko izbrano vrsto Italije. Z obema je osvajal medalje. Morda še bolj kot na same rezultatske dosežke je lahko ponosen na razvoj igre svojih ekip kot tudi na napredek in ovrednotenje igralcev, ki jih je treniral. Med njimi sta trofejni italijanski reprezentant Alessandro Fei, in Španec Juan Jose Salvador, ki sta iz Padove konec 90-let prestopila v tedaj hitro rastočo Macerato.

> Italijanska odbojkarska šola, zlasti v moški konkurenci, je bila vrsto let pojem in zgled, njena prva liga pa nesporni zakon. Kakšen je trenutni položaj?

“V Italiji smo imeli vedno skupino zelo dobrih domačih odbojkarjev. Vrhunsko raven prvenstva pa so zagotavljali najboljši tujci, ki so prišli v Italijo. Kakovostne tekme dajejo težo celotnemu odbojkarskemu gibanju. Nezanemarljiv pa je tudi vpliv reprezentančnih medalj. Zdaj je položaj nekoliko drugačen. Odbojkarski razcvet po uspehih Julia Velasca in njegove ekipe se je polegel. Razlog niso le rezultati. Spremenil se je celoten odbojkarski kontekst. Delež fantov, ki igrajo odbojko v primerjavi z dekleti, je upadel. Svoj čas je bilo razmerje 40:60, zdaj pa je 25:75 v korist deklet. Izvorna težava je, da se manj vlaga v mladinske kategorije, v katerih je bilo svoj čas precej podkovanih trenerjev. Če bo šlo tako naprej, bomo izgubljali talente, ne le tiste iz vrhunskega razreda.”

> Prihodnost torej ni rožnata?

“S štirimi udarnimi napadalci, kot so Simone Parodi, Ivan Zajcev, Cristian Savani, Jiri Kovar, bi reprezentanca morala iztržiti več, kot je. Sicer pa je izbrana vrsta še vedno zelo dobra. Podajalec Simone Giannelli, ki šteje 19 let, je velik talent in bo v naslednjem obdobju nosil igro reprezentance. Vprašanje pa je, koliko je še dobrih podajalcev v njegovem rodu oziroma za njim, ki bodo konkurenčni za A-1 ligo. Reprezentanca se bo že nekako znašla, bolj me skrbi za klubsko sceno na državni ravni, kjer obstaja problem upravljanja in seveda denarja. Evropska superliga bi težave še poglobila. Upoštevati velja tudi družbeni kontekst, kjer ima že pri otrocih vse močnejši vpliv sodobna tehnologija, žoga in na sploh gibanje pa sta zanemarjeni.”

ALEŠ SORTA

Novogoriške odbojkarice se pod taktirko Luigija Schiavona pripravljajo na začetek sezone. Leo Caharija