Tekmovalnost ne pozna meja

HARKOV, LVOV> Ko se uvodni tekmi razpleteta z dvema zmagovalcema (in dvema poražencema), je to porok za vznemirljivo nadaljevanje. In to kakšno! Skupina smrti je v prvem krogu upravičila svoj naziv in napovedala pogrom vsaj enega favorita. Aktualnega svetovnega podprvaka Nizozemsko ter evropskega podprvaka in bronasto z zadnjega svetovnega prvenstva Nemčijo je strokovna javnost pred prvenstvom uvrščala v najožji krog favoritov s Španijo. Račune naj bi jima pri preboju v četrtfinale kvečjemu prekrižala Portugalska, ne pa tudi “avtsajder” skupine, Danska.

Vikingi ne premorejo zvenečih imen, a ne gre pozabiti, da so se na evropsko prvenstvo kvalificirali kot prvouvrščena ekipa iz svoje skupine. Prehiteli pa so prav današnje tekmece Portugalce, ki so morali v repesaž. Žreb EP se je torej poigral z Danci in Portugalci, ki imajo pred današnjim dvobojem različni izhodišči. Portugalska mora po porazu z Nemčijo zmagati, Danski, ki je v prvem krogu ugnala Nizozemsko, pa igrata dva izida, tudi remi.

Ključ danskega uspeha se poleg kolektivne igre, h kateri se v boju z velikimi hočeš-nočeš morajo zatekati manjše reprezentance, skriva v selektorju. Morten Olsen je na čelu reprezentance že celih 12 let. Svoje izbrance je popeljal na dve svetovni (2002 in 2010) in eno evropsko prvenstvo (2004). Da bi Danci ponovili pravljico iz leta 1992, ko so s počitnic prišli na EP in se povzpeli na prestol stare celine, sicer ne gre pričakovati. Po dosedanjem razvoju dogodkov pa se lahko upravičeno nadejajo preboja v četrtfinale. Portugalci, ki se na prvi tekmi do zaostanka niso drznili napasti Nemcev, bodo morali danes storiti prav to. Moštveno in posamično kakovost imajo. Rezerve so v napadalnejšem pristopu in učinku, kjer Helderju Postigi na prvi tekmi ni uspevalo prav veliko. Morda pa bo pragmatični selektor Paulo Bento premešal kakšno karto.

Nemčija in Nizozemska sta tradicionalna, a tudi zagrizena tekmeca, ki ne skrivata zgodovinsko zakoreninjenih antipatij. Navijači se domala ne morejo videti, pa tudi na igrišču (v preteklosti) ni bilo dosti bolje. V 70. letih sta Nemčija in Nizozemska obvladovali klubski in reprezentančni nogomet. Njune uspehe sta poosebljala Franz Beckenbauer in Johan Cruyff, ki sta napolnila klubske vitrine Bayerna in Ajaxa. Na reprezentančni ravni je bila uspešnejša Beckenbauerjeva Nemčija, ki je slavila na EP leta 1972 in domačem SP dve leti pozneje, ko je v finalu ugnala prav Nizozemsko. Tulipani so štiri leta kasneje izgubili tudi finale SP v Argentini.

V 80. in na začetku 90. let se je rivalstvo na klubski in reprezentančni ravni ponovilo. Andreas Brehme, Lothar Matthäus in Jürgen Klinsmann so tvorili nemško jedro Trapattonijevega Interja, Nizozemci Frank Rijkaard, Ruud Gullit in Marco van Basten pa so bili zaščitni znak Sacchijevega Milana. Podobno je bilo z obema izbranima vrstama. Nizozemska je leta 1988 osvojila edini reprezentančni naslov na EP v Nemčiji, ki pa je dve leti kasneje na SP v Italiji tulipanom vrnila milo za drago. Na poti do prestola so Beckenbauerjevi varovanci v osmini finala premagali prav Nizozemce v tekmi, ki je tako kot večina medsebojnih še dolgo burila duhove. Pričakovati je, da bo takšna tudi današnja, ko gre Nizozemcem pošteno za nohte. Bržkone bo že remi premalo, daril od zapriseženih tekmecev pa ne gre pričakovati.

ALEŠ SORTA