Tisoč planincev na vrhu Slavnika
Na Slavniku se je v nedeljo zbralo skoraj tisoč planincev iz Obalnega planinskega društva in sosednjih društev, rojakov iz Italije ter hrvaških Istranov.
PODGORJE> Tistim, ki so se v nedeljo podali na Slavnik in se pridružili planincem OPD Koper, organizatorjem vsakoletnega spominskega pohoda na istrskega očaka, ni bilo žal truda. Doživeli so razkošje jesensko poletnega dne, se naužili sonca in razgleda daleč na morje, na Snežnik in Učko, Alpe, popili čašo planinskega čaja …
Skoraj tisoč planincev iz sosednjih društev, nikoli manjkajočih rojakov iz Italije pa hrvaških Istranov in mladih družin je ponoven dokaz, da si kljub pohlepnemu potrošniškemu slogu življenja, ki ga vsiljujejo vsakodnevne reklame, in naraščajočemu individualizmu, ljudje vendarle želijo druženja. Prisrčno srečanje s starimi znanci, topel stisk roke, kramljanje o čisto navadnih stvareh še vedno veliko pomenijo.
Zadihati s polnimi pljuči ter posedeti z znanci in prijatelji, to so drobni trenutki, ki dajejo novega življenjskega zagona. In prav to je tudi namen pohoda, poleg spomina na vse tiste, ki so po poteh Slavnika in pod njim hodili v povsem drugačnih razmerah v času NOB ter omogočili, da danes živimo v Primorski, pridruženi matični domovi. V prisrčnem kulturnem programu, oblikovala ga je pevska skupina OPD, so s pesmijo in besedo poudarili navezanost in ljubezen planincev do gora, Istre, Slavnika, Primorske. In seveda, za konec so zanosno vsi skupaj zapeli Vstajenje Primorske.
Zakaj prav na Slavnik? Pisatelj Marjan Tomšič je napisal: “… Vsekakor pa mi moja osebna izkušnja pravi, da te noben drugi hrib tu v bližini morja ne napolni z energijo tako, kot to stori Slavnik. Kdo ve, v čem tiči skrivnost tega pojava.” In nadaljeval: “... Na sredini ene od teh poti namreč sedijo na kamnitih prestolih nadangeli. Tam blizu je tudi jasa, na kateri plešejo ob kresni noči kresničke, vile, vilinke; palčki pa jim godejo na piščali.”
Verjetno ima vsak hodec na Slavnik svoj odgovor, svojo skrivnost, svojo vilo ali palčka.
ML