Tona, ki je premikal smučarske meje

LJUBLJANA > Obdobje, zaznamovano s trdovratnim virusom, je prineslo vsaj nekaj dobrega. Več časa za branje in pisanje. Za Toneta Vogrinca, ki velja za človeka hitrih misli in hitrih besed, vsekakor ni bilo preprosto strniti dogajanja in številnih anekdot v 470 strani dolgo knjigo. Poseben izziv je bil tudi pred Markom Radmilovičem, ki je pod Vogrinčevo taktirko vse skupaj napisal.

“Ni nobenega dvoma, da bi lahko napolnil še petkrat več strani, a knjiga je vseeno zame presenetljivo dobro izpadla. V njej so omenjeni vsi, ki so zaslužni za razvoj slovenskega smučanja in evforijo, ki je takrat vladala. Moram pa reči, da je mi nismo čutili, saj nas praktično ni bilo nič doma. Prav odsotnost od družine, ki je mogoče povezana z dejstvom, da z enim od sinov zadnji dve leti sploh nimam stikov, pa je druga plat zgodbe, ki jo opisuje moja biografija,” je knjigo na kratko opisal Vogrinec. Naslov knjige je pomenljiv. Nanaša se na svetovno prvenstvo 1991 v avstrijskem Saalbachu, kjer je Nataša Bokal osvojila medaljo, Vogrinec pa izgubil stavo. Iz Ljubljane se je peš odpravil proti Mariboru, ljudje pa so ga pozdravljali in mu vzklikali Tona.

Tone Vogrinec

nekdanji smučarski funkcionar

“V knjigi so omenjeni vsi, ki so zaslužni za razvoj slovenskega smučanja in evforijo, ki je takrat vladala. Moram pa reči, da je mi nismo čutili, saj nas praktično ni bilo nič doma.”

Zlata smučarska leta

Vogrinec je seveda Mariborčan in Štajerec s prepoznavnim naglasom ter pregovorno iznajdljivostjo in podjetnostjo, na kateri se je večkrat lahko zanesel na svoji trenerski, funkcionarski in politični poti, ki so bile prepletene s slovenskim smučarskim vrhuncem oziroma evforijo. Kdaj se je zgodila, ni nobenega dvoma. Osemdeseta so bila leta, ko se je dogajalo veliko.

Prve ne pozabiš nikoli. Prva zmaga v svetovnem pokalu, prva medalja na svetovnem prvenstvu, prva medalja na olimpijskih igrah s primorskim oziroma solkanskim pečatom. Jure Franko, ki ga je Vogrinec v enem od nedavnih pogovorov označil za genialnega, je leta 1984, za povrh še v Sarajevu, poskrbel za prvo jugoslovansko odličje na zimskih olimpijskih igrah. Z uspehi in z akcijami kot je bil neponovljivi Podarim dobim, sta rasli tudi slovenska (samo)zavest oziroma pripadnost.

Oče slovenskega smučanja

Včeraj sta bila tako med gosti na predstavitvi knjige tudi predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Bogdan Gabrovec in prvi predsednik samostojne Slovenije Milan Kučan. Niso seveda manjkali niti številni tekmovalci, s katerimi je bila prepletena najprej trenerska in nato funkcionarska pot Vogrinca. V vlogi športnega direktorja do leta 2002 in nato še štiri leta kot vodja “ski poola” je bil nekakšna siva eminenca slovenskega smučanja ali pa, kot je dejala Špela Pretnar: “Gotovo si Tone zasluži naziv oče slovenskega smučanja. Sama sicer nisem predstavnica prve uspešne generacije, a sem njegovo delo res dobro spoznala. Nič nam ni manjkalo, česar za novo generacijo ne morem reči.”

Vogrinčeva pot je bila vendarle neločljivo povezana z Bojanom Križajem, ki je bil včeraj med navzočimi ob predstavitvi knjige. Pričakovano je manjkala Mateja Svet, ki je dve desetletji pred Tino Maze premikala meje slovenskega ženskega alpskega smučanja. Njeno prezgodnje slovo po zaključku sezone 1989/90, ko še ni dopolnila 22 let, ostaja zavito v tančico skrivnosti. O domnevnih nesoglasjih oziroma sporih z Vogrincem lahko še vedno zgolj ugibamo.

“Z Matejo se nikoli nisva skregala. Sam razlogov za najin domnevni nesporazum, zaradi katerega je končala kariero, ne poznam, ona pa o tem tudi ni nikoli spregovorila. Kot sem slišal od drugih, je imela neke svetovalce, ki so se obrnili proti meni. O raznih bedakih, idiotih, ali kako jih naj imenujem, ki na raznih forumih in spletu širijo laži, govorijo o nekih spolnih napadih, pa niti ne bi razpredal,” je včeraj na to temo povedal Vogrinec, ki bo jutri predstavil knjigo še v domačem Mariboru.

one Vogrinec na predstavitvi svoje avtobiografije. Nebojsa Tejic