Tri finala, tri zgodbe
Sredin pokalni finale na koprski Bonifiki z Mariborom bo za nogometaše Gorice četrti. Bilanca zaključnih dvobojev vključuje dve zmagi in en poraz.
NOVA GORICA > Med akterji vseh treh finalov je bil Miran Srebrnič, aktualni pomočnik trenerja Gorice. Dolgoletni kapetan novogoriškega kluba se kljub časovni distanci dobro spominja pokalnih razpletov v letih 2001, 2002 in 2005.
Prvega ne pozabiš nikoli, pravijo. Novogoričani, ki so že imeli v svojih vitrinah državni naslov, osvojen leta 1996, so morali na prvo pokalno lovoriko počakati še pet let. Sezona 2000/01 je bila turbulentna, rezultati pa temu primerni. Na novogoriški klopi so se zvrstili štirje trenerji. Prvenstveni izkupiček - 7. mesto – je bil upoštevajoč vložek, skromen. Vtis je Hit Gorica, v kateri so tedaj pomembno vlogo igrali obalni nogometaši (Anton Žlogar, Patrik Ipavec, Elvis Ribarič, Alen Šćulac) popravila v pokalnem tekmovanju. Moštvo je do finala popeljal Milan Miklavič, ki pa prvenstveni ni dodal še pokalne lovorike. V končnici sezone je ekipo prevzel Korošec Toni Tomažič. Prvi dvoboj pokalnega finala za Bežigradom je pripadel Olimpiji z 1:0, na povratni tekmi v športnem parku pa so se gostitelji po zmagi s 4:2 prvič veselili pokalnega naslova. “Ljubljančani so bili takrat močni sSebastjanom Cimerotičem in Erminom Rakovićem. Na prvi tekmi smo jo še dobro odnesli, na povratnem dvoboju pa smo bili precej boljši. Vodili smo že s 3:0,” je zmagoviti razplet orisal Srebrnič.
Novogoričani so naslednje leto ubranili lovoriko, a v povsem drugačnih okoliščinah. Hit se je kot glavni pokrovitelj umikal, moštvo pa je doživelo korenite spremembe. Ob domačih staroselcih Srebrniču, Borutu Mavriču in Florijanu Debenjaku, sta napadalni vlogi pripadli Ismetu Ekmečiću in Ehatu Gogi. Po poraznem uvodu v novo prvenstveno sezono je Filipa Mendaša na klopi zamenjal Pavel Pinni, ki je začel najplodnejše obdobje v klubski zgodovini. Novogoričani, ki so prvo zmago dosegli šele v 10. krogu, so prvenstvo končali na visokem četrtem mestu, vnovič pa so se veselili pokalne lovorike. Glavnino dela so opravili v polfinalu, ko so izločili Maribor, za konec pa so opravili še s presenetljivim finalistom, Aluminijem. Tedanjega drugoligaša so doma ugnali s 4:0 in si utrli pot do lovorike, ki so jo potrdili v Kidričevem z remijem 1:1. “Tekmec še zdaleč ni imel slabe zasedbo. Za Aluminij je igral denimo tudi sedanji trener Maribora Ante Šimundža. Rezultat na prvi tekmi, je bil po malem varljiv. Tudi Aluminij je imel svoje priložnosti, a smo bili konkretnejši,” je pojasnil Srebrnič.
V tretji finale so se Novogoričani prebili leta 2005. Za Novogoričani je bila najuspešnejša sezona sploh, ki so jo nadgradili z odmevnimi evropskimi nastopi. Na domači sceni pa so bili pod Pinnijevo taktirko praktično nedotakljivi. Tretji naslov prvaka so si zagotovili predčasno, priigrali pa so si enkratno priložnost za dvojno krono. V finalu pokala so se na eni tekmi pomerili s Celjani, sicer edinimi pravimi tekmeci v tisti sezoni. Le nekaj dni prej so jih v Celju ugnali v prvenstvenem dvoboju. Na Areni Petrol jih je na tribunah podpirala množica privržencev, ki so ustvarili pravo navijaško ozračje. Zato je bilo tudi razočaranje ob porazu 0:1 toliko večje.
“Prepričani smo bili, da bomo osvojili pokalno lovoriko pred nikoli večjim številom goriških privržencev na gostovanjih. Tekma je bila trda, enakovredna. Imeli smo tudi nekaj smole. Odločil je avtogol Vladislava Lunguja,” se razvoja dogodkov spominja Srebrnič. Sezono je zaznamoval Saša Ranić, po odhodu Aleksandra Rodića ter poškodbah Janija Šturma in Mladena Kovačevića pa sta breme v napadu morala prevzeti Valter Birsa in Miran Burgić, ki sta nato eksplodirala v zadnji šampionski sezoni 2005/06.
ALEŠ SORTA
