Tržačanka Tea Ugrin, najboljša primorska športnica leta 2015

IZOLA, FERLUGI > Slovenski šport v Italiji bo morda po 12 letih odsotnosti (v Atenah 2004 je bil z italijanskimi odbojkarji srebrn Matej Černic iz Gabrij na Goriškem) v Rio de Janeiru ponovno zastopan na olimpijskih igrah. Temelje za to upanje je pri komaj 17 letih jeseni postavila telovadka Tea Ugrin iz Ferlugov nad Trstom. V finalu posamičnega mnogoboja na svetovnem prvenstvu v športni gimnastiki v Glasgowu je zasedla 14. mesto in pomagala ekipi do sedmega mesta, kar je bilo dovolj, da si je Italija priborila vozovnico na olimpijske igre. Na evropskih igrah v Bakuju je k temu dodala peto mesto v mnogoboju.

S Teo Ugrin smo se pogovarjali takoj po slovesni razglasitvi za najboljšo športnico Primorske v Izoli. ”Po odlični sezoni sem sicer upala, da bom na izboru nekaj dobila, da bom morda tretja. Zmagovalnega pokala pa res nisem pričakovala.”

> Kdo je zaslužen za to, da se je vaša pot povzpela vse do tega odra?

“Nekaj je k temu prispeval moj značaj, nekaj družina in kasneje trenerji. Že takoj ko sem shodila, sem bila doma zelo nemirna. Kar naprej sem od nekod skakala in plezala po drevesih. Mama je menila, da bo glede na te moje navade bolj varno in koristno, da energijo porabim pod strokovnim vodstvom v telovadnici. Zato me je pri štirih letih starosti vpisala v bližnje društvo Carso Muggia. Tam sem hitro napredovala in nadaljevala v ambicioznejšem društvo Benessere, pri devetih letih pa sem prerasla tudi to in so me vpisali v Artistico 81, kjer sta me do tega, kar sedaj znam, popeljala trenerja Diego Pecar in Teresa Macri.”

> Kdaj vam je bilo v karieri najtežje?

“Prav to sezono, ko sem se vrnila po poškodbi. Potrebno je bilo veliko vaditi - vsak dan dvakrat, najmanj dobre štiri ure dnevno v skupnem obsegu. Pri tem sem morala biti vedno zelo zbrana, da ne bi prišlo še do kakšnega padca in poškodbe. Po tem sem bila poplačana z zmago na italijanskem prvenstvu in s prvim članskim nastopom na svetovnem prvenstvu. Tam se je bilo ponovno težko zbrati pred kar 13.000 gledalci v velikanski dvorani v Glasgowu, vendar mi je uspelo odmisliti okolico in se osredotočiti na nastope, ki so mi dobro uspeli in prinesli veliko veselje ter spodbudo za nadaljnje delo.”

> Ali se v nadaljnji karieri vidite kot poklicna športnica? ”

“Tako daljnosežne odločitve še nisem sprejela. Moj prvi cilj je, da si zagotovim mesto v olimpijski reprezentanci Italije in da do Ria izpopolnim svoje vaje ter jih predstavim na najboljši način. Vsaj še eno leto bo ob tem potrebno, da dokončam gimnazijo, ki jo moram zaradi številnih odsotnosti že sicer opravljati z izpiti. Po olimpijskem letu in opravljeni maturi bom videla, kje se mi bodo odpirale perspektive. Verjetno bo treba združevati šport in študij.”

> Obremenitve telesa v gimnastiki so izjemne. Koliko jih čutite vi. Kako dolgo lahko še traja kariera na najvišji ravni?

“Na srečo sem se poškodbam s posledicami uspela izogniti. Res je, da so predvsem v preteklosti mnoga dekleta že po srednji šoli zaključevala kariere. Danes sta tako trening kot oprema v gimnastiki tako izpopolnjena, da lahko dekleta, če ni kakšne smole, vrhunsko tekmujemo do 25. leta in morda še kaj čez. Orodja so bolj varna, podlage pa manj obremenjujoče pri doskokih, kot je to bilo še pred nekaj leti.”

> Ali ste si v teh prazničnih dneh lahko vzeli kaj počitka in se morda tudi kulinarično kaj pregrešili?

“Obojega je bilo malo. Treninga ni 25. in 26. decembra in na prvi dan v novem letu, nekaj prazničnih dobrot si lahko privoščim. Sicer moram reči, da se med sezono ne poslužujem kakršnekoli diete. Pazim le, da je hrana raznovrstna, takšna, ki mi je všeč in da so količine zmerne. Tako mi skupaj s treningom uspe ohranjati stalno težo. Večjih odstopanj ne sme biti. Sicer se tekmovalna sezona začne že prvega februarja. ”

Tea Ugrin je sposobnost preboja v mednarodni gimnastični vrh nakazala že leta 2012, ko je na mladinskem EP osvojila srebro. Leto kasneje je postala italijanska prvakinja v mnogoboju. Po poškodbi v naslednji sezoni se je odlično vrnila v letu 2015. Spet je postala najboljša italijanska mnogobojka, kar ji je kot mladinki prineslo prvo uvrstitev v člansko reprezentanco za nastop na svetovnem prvenstvu. Tam je bila po rezultatih kot najmlajša tretja v šestčlanski italijanski ekipi, ki je na SP zasedla sedmo mesto in osvojila olimpijsko kvoto za Rio de Janeiro.

> Katero orodje vam je najljubše?

“Dvovišinska bradlja. Na njej sem bila letos šesta na evropskih igrah v Bakuju.”

> V programu podelitvene slovesnosti smo videli ples na drogu. Bi se preizkusili tudi v tem?

“Ne. Tega ne bi znala. To je čisto posebna disciplina.”

> V kakšnih materialnih in organizacijskih razmerah pa sploh deluje tekmovalka, kakršna ste vi?

“V zelo skromnih, nimam niti štipendije. Za kaj takšnega je treba biti dalj časa med najboljšimi v absolutnem merilu, da prideš v športno enoto vojske. Ko se uvrstiš v reprezentanco, stroške njenega programa pokrije zveza, za vse ostalo pa mora poskrbeti moje društvo, družina, prijatelji, in pokrovitelji.”

> Ali se boste v novem letu tekmovalno predstavili tudi v bližini domačih krajev ali morda celo v Ljubljani?

“Rada bi se, vendar so centri italijanske gimnastike daleč od Primorske in Slovenije. Tekme in reprezentančne priprave imamo večinoma v Milanu, Brescii, Rimu, Firencah, Torinu in na tujem.”

IGOR MUŠIČ