Udarni val je pomagal

Za 21-letnega košarkarja iz Ajdovščine se je kalvarija s koleni pričela na poletnem zboru mladinske reprezentance pred tremi leti. Od tedaj so bolečine kar zvest spremljevalec Kristjana Jerončiča. Decembra leta 2011 so spet udarile na površje, zato je moral prekiniti klubsko kariero.

“Preventiva in fizioterapija nista prinesli rezultatov oziroma občutnih izboljšav. Sredi poletja sem se odpravil na specialistični pregled k doktorju Bogdanu Ambrožiču v Valdoltro. Odločili smo se za magnetno resonanco, ki je pokazala, da imam vnetje narastišča obeh tetiv. Ponujali sta se dve možnosti: injekcija ali operacija. Odločil sem se za poseg. Zavedal sem se, da je to zadnja opcija. Po njej ni več vrnitve oziroma druge vrste zdravljenja. V enem mesecu sem bil operiran na obeh kolenih. Oktobra se je začelo postopno okrevanje oziroma nabiranje moči v fitnesu, a bolečine niso popustile. Lani poleti sem obiskal še znanega fizioterapevta Stanislava Peharca v Pulju. Terapije z udarnim valom naj bi pomagale in tudi so. Lani novembra sem lahko začel trenirati na polno, proti koncu pretekle sezone pa sem že odigral prve tekme.”

> Našega predhodnega sogovornika zanima, če je pozdravil poškodbo in kako se počuti po dveh letih premora?

“Dal sem skozi poletne priprave, včasih še čutim bolečino, a se jo da prenesti. Raztezanje pomaga, prav tako fitnes. Okrepil sem prešibke noge, kar bi lahko bil ob prehitri rasti oziroma igralni podlagi izvor težav. Občutek je dober. Veliko poudarka dajem telesni pripravljenosti, s čimer se želim obvarovati pred poškodbami.”

> Kakšno vlogo pričakujete v ekipi?

“Pri svojih 196 centimetrih se najbolje znajdem na položaju visokega branilca oziroma krila. Po potrebi, ki se kaže letos, pa lahko zaigram tudi na položaju krilnega centra. Moje vodilo je čvrsta obramba in veliko energije, ko stopim na parketu. Tudi zato mi je všeč način igranja, ki ga goji Zoran Dragić .”

> Kako se je sicer razvijala vaša košarkarska pot do poškodbe?

“Pod koše sem prišel v prvem razredu osnovne šole. Razlog je bil tudi zdravstveni, hrbtenica. Zdravnica mi je svetovala plavanje, kolesarstvo ali košarko, za katero sem se naposled odločil. Že od začetka sem imel zelo dobrega mentorja v Primožu Bačarju , ki me je veliko naučil. Košarko sem vzljubil in počasi nabiral izkušnje v različnih kategorijah. V prvem letniku srednje šole sem že zaigral za člansko ekipo. V naslednjem letu oziroma dveh pa sem prebil na parketu po 15 minut na tekmo.”

> Kakšno sezono pričakujete na osebni ravni po daljšem tekmovalnem premoru, še posebej, ker gre za višji rang tekmovanja?

“Težko rečem. V Ljubljani študiram pravo, zato se še z nekaterimi soigralci trikrat na teden vozimo na treninge v Ajdovščino. Videl bom iz tekme v tekmo oziroma iz treninga v trening. Postopoma si želim odpraviti bolečine, od trenerja pa bo odvisno, kakšno vlogo mi bo namenil. Izkoristiti bom poskušal vsak trening oziroma vsako priložnost na tekmi.”

> Kaj si obetate v drugoligaški konkurenci?

“Imamo pretežno mlado ekipo, v kateri so le trije igralci starejši od 22 let. Izkušenj na tej ravni tekmovanja ob redkih izjemah praktično nimamo. Seveda si želimo obstanka v ligi. Obeta pa se trd boj. Domačim gledalcem moramo s srčnim pristopom pokazati, da smo vredni tekmovanja v drugi ligi. Sobotni izziv, ko gostimo lanskega prvoligaša Slovana, bo že kar velik.”

> Komu predajate štafeto?

“Košarkarju Krke Tomažu Bolčini . Vprašal bi ga, kakšni so bili občutki, ko se je letos poleti prvič udeležil zbora članske reprezentance.”

ALEŠ SORTA