Zvezda v Beogradu in na Azurni obali

SLOVENIJA > Pestro nogometno pot Marka Elsnerja, polno anekdot, veselih in manj srečnih trenutkov, je težko osvetliti iz vseh zornih kotov. Ne gre le za nogometni pogled, čeprav je ta seveda v ospredju. Kako tudi ne. Elsnerjev rod je neločljivo povezan z nogometom. Markov oče Branko Elsner je veljal za starosto in nesporno nogometno avtoriteto ne le pri nas, pač pa tudi v Avstriji.

Pri severnih sosedih se je Marko od malega učil nogometnih veščin, ki jih je nadgrajeval pri Slovanu. Sicer pa že drži, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Nogometno tradicijo nadaljujeta tudi Markova sinova Luka in Rok. Prvi se je po zaključku igralske poti hitro usmeril v trenerske vode in je v letošnji sezoni vodil francoskega prvoligaša Amiens.

Francoska postaja

Francija je bila sicer za Marka Elsnerja prva in zadnja igralska postaja v tujini. Azurna obala je bila njegov drugi dom, kamor se je vrnil tudi po vmesni epizodi v Avstriji pri Admiri. V Nico se je prvič podal, ko je s 27 leti izpolnjeval takratne pogoje jugoslovanskih športnikov za odhod v tujino. Nogomet je bil v osemdesetih letih seveda drugačen. Prišlek je dejansko moral predstavljati dodano vrednost oziroma biti boljši od domačih soigralcev.

Preboj v tujino z vsemi (nogometnimi) omejitvami je bil vse prej kot samoumeven. Takrat še ni bilo prostega pretoka ljudi in kapitala v Evropski uniji, znamenito Bosmanovo pravilo je v nogometno veljavo stopilo šele leta 1995. Tudi sicer je imela Jugoslavija leta 1987 status neuvrščene države, so pa bili nogometaši iz nekdanje države v Franciji posebej cenjeni v osemdesetih letih. Močan pečat je v deželi svetovnih prvakov tako pustil tudi Ajdovec Adrijan Fegic, ki se je leta 1985 v Nancy podal z Reke.

Beograjska (ne)sreča

Marko Elsner je bil nogometaš Crvene zvezde, kar je nedvomno pomagalo. V štirih letih igranja za najbolj trofejni klub nekdanje SFRJ se je prebil med reprezentančne izbrance in prepoznavne osebnosti na nogometnih postajah od Vardarja do Triglava. Bil je eden od ljubljencev rdeče-belih privržencev, spoštovali pa so ga tudi v nasprotnem črno-belem Partizanovem navijaškem taboru, kar je iz sedanjega zornega kota težko predstavljivo. Beograjsko obdobje ga je torej izbrusilo tudi po značajski in ne le igralski plati.

Marko Elsner s svojo postavo in višino 175 centimetrov gotovo ni bil strah in trepet za tekmečeve napadalce. V vlogi srednjega branilca - svoj čas nepogrešljivega libera - je izstopal s tehnično dovršenostjo in nogometnim občutkom. Legendarni Dragan Džajić se ni zmotil, ko ga je leta 1983 pripeljal iz Olimpije. Trenerji so se že v ljubljanskem obdobju zanašali na Elsnerjevo vsestranskost in jo s pridom izkoriščali. Brez zadržkov je lahko igral v zvezni vrsti, dobro pa se je znašel tudi pred nasprotnikovim golom.

Reprezentančno poglavje je bilo posuto z zvezdami, a tudi s trnjem. Leta 1984 je s Srečkom Katancem osvojil bron na olimpijskih igrah v Los Angelesu. Od dresa jugoslovanske reprezentance se je poslovil po ponesrečeni kvalifikacijski tekmi za evropsko prvenstvo leta 1988 proti Angliji v Beogradu. Za slovensko izbrano vrsto je po osamosvojitvi odigral dve tekmi, preden je leta 1993 sklenil igralsko pot.