Urban Česnik po Salonitu v tujino

V soboto je Urban Česnik v primorskem članskem obračunu sicer sedel na klopi Salonita, a je bil pred tem steber državnega mladinskega podprvaka. Štafeto mu mu je predala Andreja Žagar, ki ga sprašuje, kako se je kot športnik iz mesta, ki ni znano po odbojki, znašel v prvoligaški ekipi?

“Postojna res ni znana po odbojki, vendar so jo v tem mestu pred desetletji uspešno igrali. Z odbojko in še prej s košarko in atletiko, sem se srečal na OŠ Miroslav Vilhar, zanjo pa me je navdušila športna pedagoginja Dolores Palinkaš. V 7. razredu sem se odločil, da se bom resneje poizkusil v tem športu, zato sem odšel v bližnji klub v Logatec. Tam sem začel pri dečkih, končal pa pri članih v tretji državni ligi zahod. Istočasno sta se za resnejše treniranje v Logatcu, kjer imajo tudi žensko ekipo, odločili tudi someščanki Lea Šantelj in Tina Vodopivec, zato smo se na treninge kar nekaj časa vozili skupaj.”

> Kako pa ste pristali pri Salonitu?

“Proti Salonitu sem igral že v mlajših selekcijah Logatca. Opazili so me in povabili, kar sem rad sprejel, saj sem si želel napredka. Prestopil sem po drugem letniku srednje šole v Postojni. V Kanalu sem že leto dni, pogodba me veže še za dve leti, najbrž bom ostal še dlje, saj želim nadaljevati študij v Novi Gorici. Pri mladincih me trenira Leon Schilling, s katerim smo v Šempetru v Savinjski dolini pred kratkim postali podprvaki države. V finalni tekmi je bil Žužemberk pač boljši in je zmagal s 3:0. Mladinci Salonita so bili lani tretji, predlani prvaki, letos drugi, torej je zbirka odličij kompletna.”

> Kakšni so vaši športni cilji?

“Vsako leto želim napredovati ter se izpopolniti na mestu centralnega blokerja. Iz kadetske sem napredoval v mladinsko reprezentanco in upam, da bom prej ali slej dobil vabilo tudi v člansko ekipo. Seveda si želim pozneje igrati v tujini. Še najbolj mi ustreza italijanska liga, kjer v Macerati igra moj vzornik Aleš Pajenk.”

> Stanujete v Novi Gorici, na treninge v Kanal pa se vozite vsak dan. Kako to usklajujete s šolskimi obveznostmi?

“Dnevi so do popolnosti zasedeni, prostega časa je zelo malo. Na prvem mestu je šola, nato učenje, zatem vsakodnevni treningi od 19. do 21. ure. Ker imam priznan status športnika, mi je v šoli lažje. Z igralci se dobro razumem. Kapetan ekipe Andrej Kovačič mi rad svetuje, na mojem igralnem mestu pa je še malo starejši Dane Mijatovič, od katerega se tudi veliko naučim.”

> Pred dnevi ste igrali derbi proti Novogoričanom in izgubili. Kje vidite vaše mesto v prvenstvu?

“To je bil res pravi sosedski obračun, ki se je končal z zmago Go Volleya s 3:2, ko je odločil šele peti niz. Vzdušje je bilo takšno, kot mora biti, tekma kvalitetna, o zmagovalcu pa so odločale izkušnje in predvsem Jasmin Čuturič. V igro nisem vstopil, a sem soigralce spodbujal s klopi. V našem prvenstvu je ACH neulovljiv. Imajo zelo kvalitetno ekipo, mi pa bomo poskušali biti drugi, čeprav so se za to potegujejo še najmanj tri enakovredne ekipe.”

> Zakaj v Postojni ni odbojkarskega kluba?

“Ne vem. Postojna namreč ima kar tri ustrezne dvorane in tudi zunanje igrišče z mivko. V mestu smo imeli tako moški kot ženski klub, nazadnje pa so odbojkarice igrale v 3. ligi. Potem so iz tekmovanja zaradi finančnih težav izstopile. Zanimanje za ta šport obstaja, saj odbojko igrajo v obeh osnovnih in srednjih šolah, le prave organizacije in trenerjev v mestu ni. Želel bi, da bi klub prej ali slej ustanovili.”

> Komu predajate štafeto?

“Predal bi jo Lei Šantelj, ki mora, tako kot jaz, odbojko igrati drugod, v Ljubljani. Sprašujem jo, ali je bilo težko zapustiti domače mesto in ali bo na športni poti prehitela svojega očeta, odličnega košarkarja Zlatka Šantlja?

BRANE FATUR