V aferi Seefeld se znova pojavlja ime Milana Eržena

MÜNCHEN > Kot je v petek na sodišču povedal eden od preiskovalcev, je Mark S. na zaslišanju razkril, da je Milan Eržen skušal vzpostaviti sodelovanje z njim.

“Želel si je poslovni odnos,” je dejal preiskovalec, ki pravi, da se je Eržen pozanimal o “napravi” za pripravo oziroma obdelavo krvi. O tem je lani že poročal francoski časnik Le Monde, Eržen, ki deluje v kolesarski ekipi Bahrain Merida, pa je to takrat zanikal.

Preiskovalec, ki je na zaslišanju sodeloval dvakrat, je na sodišču pričal, da je bil zdravnik Mark S. tisti, ki naj bi zavrnil sodelovanje, obenem pa je zdravnik povedal, da je skušal Eržen z njim vzpostaviti stik tudi kasneje preko SMS-sporočila, a nanj ni odgovoril.

Nemška tiskovna agencija piše tudi, da je po operaciji Aderlas, kot se imenuje afera iz Seefelda, in poročilih o vpletenosti Eržena preiskavo sprožila tudi Mednarodna kolesarska zveza (Uci), ki pa postopka proti Erženu nato ni nikoli sprožila.

Nemškemu zdravniku grozi zaporna kazen od enega do 10 let

Navedbe proti Erženu v zvezi z domnevnimi nezakonitimi dejavnostmi so že maja letos za neresnične in neutemeljene označili tudi v njegovi ekipi. A mediji po Evropi so nadaljevali obtožbe in predvsem med kolesarsko dirko po Franciji letos pogosto namigovali na morebitno povezavo med Erženom in slovenskima kolesarskima asoma Primožem Rogličem in Tadejem Pogačarjem.

Tudi Erženov odvetnik Blaž Tomažin Bolcar je pred meseci poročanje tujih medijev označil za napačno, saj Eržen po njegovih navedbah nikoli ni bil v preiskavi Ucija niti obeh tožilstev, ki preiskujejo primer Aderlass, münchenskega in innsbruškega.

Danes pa je odvetnik v Erženovem imenu zapisal, da med letoma 2013 in 2016 Eržen ni opravljal nobene funkcije v kolesarstvu, zato “SMS-sporočilo leta 2014 zdravniku Schmidtu nima nobene povezave s kolesarstvom”.

“Nadalje med Erženom in Schmidtom nikoli ni prišlo do kakršne koli oblike sodelovanja in nikoli nista vzpostavila odnosa - ne poslovnega ne osebnega,” je še zapisal Bolcar in dodal, da Eržen nikoli ni imel povezave z Rogličem ali Pogočarjem.

Avstrijski in nemški policisti so svetovno prvenstvo v Seefeldu izkoristili za protidopinško akcijo in razkrinkali združbo, ki je športnike zalagala s prepovedanimi poživili. Potrdili so vpletenost najmanj 23 športnikov iz osmih držav. Osrčje zgodbe sestavlja že imenovani nemški zdravnik za športno medicino, ki mu grozi zaporna kazen od enega do 10 let.

Osumljeni zdravnik naj bi z najmanj četverico pomočnikov športnikom med letoma 2011 in 2019 pomagal predvsem z nedovoljenimi transfuzijami krvi. Sodeloval je tudi s slovenskimi športniki. Zaradi povezav v aferi je Uci slovenska kolesarja Boruta Božiča in Kristijana Korena kaznovala z dveletno prepovedjo nastopanja. Na seznamu pa je po poročanju tujih medijev še tretji, doslej neimenovan slovenski kolesar.

V operaciji še nekateri znani kolesarji in smučarji tekači

Med športniki, ki so jih ujeli v operaciji Aderlass oziroma “operaciji puščanja krvi”, so bili še nekateri znani kolesarji, kot so Danilo Hondo, Alessandro Petacchi, Hrvat Kristijan Đurasek, jedro osumljenih sodelovanja z zdravnikom pa so sestavljali smučarji tekači na čelu z Avstrijcem Johannesom Dürrom, ki je afero razkril v intervjuju in dobil 15-mesečno pogojno zaporno kazen. Med njimi pa so bili tudi Kazahstanec Aleksej Poltoranin in Estonca Karel Tämmjarv in Andreas Veerpalu.

Posamezniki so afero Aderlass primerjali tudi z afero Eufemiano Fuentes, pred 14 leti razkrito zgodbo o sistematičnem dopingu v kolesarstvu, kjer je imel glavno vlogo španski zdravnik. Vzporednic je res veliko. V obeh primerih je šlo za doping z menjavanjem lastne krvi, pri čemer športniku odvzamejo tudi po liter krvi, ki se jo spravi in z zamrzovanjem konzervira.

Podobnosti se porajajo tudi na drugih področjih. V primeru Fuentes je španska policija maja 2006 našla več kot 200 pripravljenih vrečk za kri in napravami za transfuzijo, več deset vrečk je policija našla tudi v Erfurtu.

V obeh primerih sta v središču zgodbe zdravnika in oba sta očitno uporabljala lažna imena o svojih pacientih. V obeh primerih je šlo tudi za zgodbo, ki so jo preiskovalci široko zasnovali. V prvem primeru je bila to Operacion Puerto (operacija pristanišče), v drugem pa Operation Aderlass (operacija puščanja krvi).