V hipu so pozabili na utrujenost
Uradni začetek nove sezone na slovenskih nogometnih igriščih je s superpokalom pod streho. Po najzanimivejšem dejanju tekme, reviji zgrešenih ali ubranjenih dvanajstih izvedenih enajstmetrovk, so pokal drugič v zgodovini dvignili Koprčani. A pretiranega slavja ni bilo.
KOPER > Superpokal je sicer v nogometu najmanj čislana lovorika, a je vendar ena od treh, ki so na razpolago v nacionalnih tekmovanjih. Koprčani, čeprav niso bili navdušeni nad terminom igranja, so takoj po odločilnem zadetku Mateja Palčiča v hipu pozabili na vso utrujenost, ki se jih je še držala po napornem potovanju z Islandije v vročo domovino, in si ob zmagi skočili v objem. Tekma med pokalnim in državnim prvakom glede na kontekst, v katerem je bila odigrana, ne more biti merodajna za kakšne resne sodbe. Na vroči Bonifiki smo bili priča zelo povprečnemu nogometu, saj imata obe ekipi prioriteto v evropskih tekmovanjih. V povprečje se je vklopila še serija zgrešenih (v vratnico ali nad gol) ali ubranjenih strelov iz najstrožjih kazni, po kateri bo superpokal še najbolj ostal v spominu.
Koprčani so v že polnem “evropskem zagonu,” medtem ko Mariborčane prvi tekmec čaka šele v drugem predkrogu. A sodeč po formi vijoličastih bodo že v uvodu kvalifikacij za ligo prvakov z Astano pred najzahtevnejšo kvalifikacijsko preizkušnjo zadnjih sezon. Neprepričljivost s pripravljalnih tekem se je potrdila tudi na superpokalni tekmi, v kateri nihče ni posebej izstopal, niti izraelski novinec Marwan Kabha. Če bi sicer poslušali ocene trenerja Anteja Šimundže po tekmi, bi pomislili, da smo gledali drugo tekmo, a na njegove, kot lajna ponavljajoče se izjave o superiornem Mariboru, smo že vajeni. Ko se brani majavi trenerski stolček, je to pač najboljša obramba. Ta izjava je samo še ena v nizu: “Koprčanom smo dovolili le eno pravo priložnost. V igri smo bili dominantni in v končnici dvoboja prišli do lepih priložnosti. Nikoli ni lepo izgubiti v tekmi za lovoriko. Koprčani so bili spretnejši pri strelih z bele pike, zato jim lahko le čestitamo.”
Nedeljska tekma v Kopru je bila enajsta v zgodovini slovenskih superpokalov. Štiri lovorike ima Maribor, po dve Luka Koper in Domžale, po eno pa Gorica, Interblock in Olimpija.
V koprskih vrstah velja izpostaviti Marka Krivičića, ki je odigral na zadnjem zveznem položaju. Če nas spomin ne vara, je z izjemo ene tekme, vse, na katerih je dobil priložnost, odigral pogumno in zrelo. Prav gotovo mora dobiti več priložnosti. Prav tako je ob vrnitvi v domače gnezdo zadovoljil Dalibor Radujko. Lepo bi tudi bilo, če bi Domnu Črnigoju le našli igralni položaj, na katerem bi se počutil kot riba v vodi (zdaj se ne vedno). Ne gre prezreti, da je Josip Ivančić daleč najboljša rešitev v napadu v primerjavi z vsem naborom nedorečenih napadalcev, ki so jih v Koper zadnja leta nepremišljeno privlekli z Balkana. Obe uvodni tekmi sta pokazali tudi, da Goran Galešić še potrebuje čas, da zažene motor v pravo smer. Obramba je najbolj čvrst del zmagovalne ekipe, njen pravi poveljnik pa Denis Halilović.
ROK MAVER, SM
