V lokostrelstvu Dejan Fabčič meri najviše

Ko Dejan Fabčič ni zdravniški halji, je pozoren oče dveh hčerk, še bolj pozoren mož, pevec, a še kako zaprisežen vrhunski parašportnik. Letos ima lep jubilej, na katerega je lahko upravičeno ponosen. Točno dve desetletji sta minili, odkar se ukvarja s tekmovalnim parašportom. Začel je s plavanjem. Vztrajal je osem let, leta 2008 je debitiral na paralimpijskih igrah v Pekingu, kjer je v svoji kategoriji osvojil šesto in sedmo mesto na 100 metrov hrbtno in prsno. To so bile prve paralimpijske igre za Dejana, a ne zadnje.

S parakajakom je bil leta 2016 na igrah v Braziliji šesti v kategoriji KL2. Lani je na paralimpijskih igrah v Tokiu nastopil še v tretji disciplini - lokostrelstvu, kjer je napredoval med 16 najboljših in izpadel v osmini finala. Dejan se ni zapisal v zgodovino le kot prvi lokostrelec, ki je zastopal Slovenijo na paralimpijskih igrah, ampak tudi kot nosilec slovenske zastave ob otvoritvi iger. Letos je na svetovnem prvenstvu osvojil 17. mesto, na evropskem je bil posamično deveti, v tekmovanju mešanih ekip je bil z Živo Lavrinc izvrsten četrti.

Pomemben loterijski delež

Pomemben partner Zveza za šport invalidov Slovenije-Slovenskega paralimpijskega komiteja je tudi Loterija Slovenija. Hvala vsem, ki so s sodelovanjem v naših igrah v zadnjem letu pomagali zbrati 20.338.887 evrov za invalidske, humanitarne in športne organizacije, so ob koncu leta zapisali pri Loteriji Slovenije.

Tudi po trije treningi na dan

“Sprva sem streljal za dušo, lokostrelstvo mi je bilo neke vrste rekreacija,” se spominja svojih lokostrelskih začetkov. Danes, štiri leta kasneje, je že uveljavljen tekmovalec, ki trenira s slovensko reprezentanco neinvalidov. “Ekipa me je lepo sprejela, vesel in hvaležen sem, ker sem lahko z njimi. Ponosen sem, da sem dosegel to raven, da lahko zdržim njihov ritem treningov. Dela se trdo, na dan naredimo tudi po tri treninge, potem sledi še vadba v fitnesu. Začnemo že ob pol sedmih zjutraj,“ pove o delu v reprezentanci Slovenije. “S trenerko Brino sva prišla do te stopnje, ko sva želela korak naprej, zato se je dogovorila, da začnem trenirati z neinvalidi. Sprva me je bilo kar malo strah, če bom zmogel, a sem hitro spoznal, da mi radi pomagajo, da z veseljem sodelujejo, če je treba,” nam razloži Dejan.

Leto, ki se izteka je bilo torej namenjeno spremembam in korakom naprej. “Velik napredek sem naredil pri sami moči. Z Brino sva korenito popravila tudi tehniko. Prej za korekcijo tehnike niti ni bilo časa. Lani so bile paralimpijske igre, nekaj mesecev kasneje še svetovno prvenstvo. To je čas, ko tehnike ne moreš menjati. Zdaj pač. Zavoljo izboljšave pri moči smo lahko povečali tudi moč loka in s tem zmanjšali vpliv vremenskih pogojev na let puščice. Dokupili pa smo tudi nekaj vrhunske opreme. Tu imam v mislih predvsem nove krake, nove stabilizatorje in mikrokliker. To je zelo natančna naprava, ki omogoča, da se puščico spusti, ko je lok dosegel optimalni nateg. Po novem streljam tudi z 18-nitno tetivo, dosedaj sem s 16-nitno. Vse to so majhni kamenčki v mozaiku, ki pa pripomorejo k dobremu strelu, dobremu rezultatu, oziroma lahko na koncu odločajo o uvrstitvi,” meni Dejan o spremembah, ki jih je uvedel. Vse s cilje, da bi bil boljši in konkurenčnejši. “Z veseljem ugotavljam, da se kaže napredek tudi pri rezultatih. Počasi gremo navzgor, za zdaj sem zelo zadovoljen. So pa želje in cilji še višji. Zato sva se s trenerko Brino Božič po koncu svetovnega prvenstva usedla in se odločila za korenite spremembe. Tudi za ceno tega, da bodo rezultati sprva lahko slabši oziroma bodo stagnirali. A upava in verjameva v preboj v naslednjem letu in stopničko naprej,” nadaljuje Dejan.

Postani športnik

Z namenom vzpostavitve dolgoročnega sistema in pogojev za vključevanje mladih invalidov v športne aktivnost Zveza za šport invalidov Slovenije-Slovenski paralimpijski komite razvija program Postani športnik. Program vključuje širok nabor aktivnosti, pobud, dogodkov in delavnic, ki so namenjene mladim invalidom in njihovim staršem, učiteljem in profesorjem športne vzgoje, lokalnim športnim klubom, panožnim zvezam, društvom invalidov in podobno. Več podatkov je na elektronskem naslovu: grega.dolinar@zsis.si, več informacij pa tudi na www: https://www.zsis.si/postanisportnik/

Tekmovalne sezone v parašportu v tem hipu ni, Dejan pa kilometrino in izkušnje nabira na tekmah neinvalidov. “Ker v tem delu leta ni tekmovanj za parašportnike, tekmujem z neinvalidi v dvorani. Tu za zdaj niso v ospredju uvrstitve, ne pričakujem visokih mest, ampak želim vsako tekmo izkoristiti za dober trening in izkušnje, ko bom tekmoval s parašportniki. Ni ravno vsakdanja praksa, da se invalidi pojavimo na teh tekmah. Je pa lokostrelstvo tak šport, ki omogoča, da se na tekmi skupaj pomerijo tako vrhunski lokostrelci ali profesionalci kot tudi mi invalidi. Na strelni liniji smo vsi enaki in vsi si želimo najboljših zadetkov. Take tekme mi predstavljajo velik izziv,” priznava dobrodušni Primorec.

Vse je podrejeno Parizu 2024

Prihodnje leto bo pestro. Dejana čakajo tekme svetovnega pokala, prva že maja, potem bo julija svetovno prvenstvo, avgusta pa še evropsko prvenstvo. Dejan ne skriva, da želi biti v optimalni formi v Parizu, ki bo leta 2024 gostil paralimpijske igre. “Želim si že prihodnje leto zagotoviti paraolimpijsko kvoto za nastop na igrah v Parizu, da ne bi lovil vozovnice vse do zadnjega, kot je bilo to pred Tokiem,” se Fabčič nadeja, da bo v prihodnjem letu na svetovnem prvenstvu dosegel uvrstitev, ki prinaša kvoto in bo zato do Pariza lahko nekaj mirneje spal. “Verjamem, da se da vsak šport toliko natrenirati, da tudi, če imaš slab dan, na tekmi vseeno lahko dosežeš soliden rezultat. Za piko na i pa rabiš seveda nekaj športne sreče. To tudi šteje in upam, da pridem sedaj na vrsto tudi sam, saj sem imel doslej kar nekaj smole,” Dejan optimistično zre v leto 2023, ko si želi sestaviti dobre strele, ki bi ga izstrelili proti svetovnemu vrhu, kamor brez lažne skromnosti meri.

Poleg trenerke Brine Božič Dejanu pri delu pomagata še Gregor Končan, selektor reprezentance neinvalidov, ter njegov pomočnik Luka Gjurin. Pri skrbi za Dejanov optimalni rezultat gre dodati še fizioterapevta in od letos tudi športnega psihologa. Žal v Sloveniji pozimi ni primernih razmer za vadbo, kjer bi imeli lokostrelci lastno dvorano za streljanje na razdalji 70 metrov. Tu je prišel Dejanu naproti njegov osebni sponzor Meblo jogi, ki ima veliko proizvodno halo. “Ponudili so mi možnost, da si v hali uredim strelišče in treniram na 70-metrski razdalji tudi pozimi. To je bila izredno velika pridobitev zame, saj mi ni treba prekinjati streljanja na tej razdalji za nekaj mesecev,” Dejan polaska sponzorju, ki ga je podprl pri njegovih naporih, odrekanjih in prizadevanjih.

S športom do novih dimenzij

Čeprav se je rodil brez obeh golenic, se je ortoped v Dejanovem primeru namesto amputacije odločil za presaditev kosti. Prestal je kar 20 operacij. “Zato vsem staršem in mladim polagam na dušo, naj se mladi preizkusijo v športu, ker to krepi telo in duha, življenje pa zahvaljujoč športu dobi nove dimenzije. Spoznavaš ljudi iz vsega sveta in tako spoznaš, da vendarle nisi sam s svojo invalidnostjo. S športom se naučiš samostojnega življenja in boljšega obvladovanja invalidnosti v vsakdanjem življenju, pa še veliko sveta vidiš,” Dejan ob koncu poudari razloge, zakaj se je s športom vredno ukvarjati.

Pred novim olimpijskim izzivom Dejan Fabčič pili lokostrelsko tehniko. Vid Ponikvar / Sportida