“V veslanju ni denarja”
Na Bledu bi lahko tekmovalo več slovenskih posadk, toda v veslaški zvezi so prepričani, da je smiselno tekmovati samo z najboljšimi. Primorski delež v članskem veslanju je zadnja leta upadel. V istrskih klubih vzgajajo odlične mladince, ki pa se od tega športa kmalu poslovijo.
BLED> V slovenski veslaški meki poteka svetovno prvenstvo, na katerem tekmuje pet slovenskih posadk, ob njih pa še demonstracijska invalidska. Je to dovolj ali premalo, glede na to, da smo gostitelji? Kolikšen je delež Primorske? O tem smo se pogovarjali z veslaškimi strokovnjaki in funkcionarji tik pred začetkom SP, ki bo na koncu dalo svojo, z rezultati podkrepljeno, nepristransko oceno slovenskega veslanja, s primorskim vred.
Danes dopoldne bosta tekmovala tudi invalida Mojca Tomazin in Dejan Fabčič, promocijski mešani dvojni dvojec. To bo prvi nastop slovenske posadke veslačev invalidov na kakšnem tekmovanju. Veslata v prilagojenem čolnu, uporabljata trup in roke. Fabčič je 33-letni zdravnik, specializant interne medicine, doma iz Podnanosa, zaposlen v šempetrski bolnišnici. Vesla za VK Ljubljanica, kjer (edini) gojijo invalidsko veslanje. Iz Podnanosa se vozi na delo v Šempeter in na treninge v Ljubljano. “Seveda je to težko, a sem športnik po duši, deset let sem plaval, in zmorem. Povabili so me pred letom dni, da sodelujem na tem SP in takrat sva začela trenirati, najprej doma na ergometrih, pred enim mesecem pa sva dobila čoln, prilagojen za naju. Imava še rezerve, a sva vesela, da v zmernem tempu lahko preveslava 1000 metrov, kolikor je dolga naša proga. V prvi vrsti bi rada spodbudila tudi druge invalide, dala pa bova tudi vse od sebe; če bo to dovolj za to, da koga prehitiva, bova super zadovoljna. Najina želja in cilj je uvrstitev na paraolimpijske igre v Londonu. Najina konkurenca na Bledu je 14 čolnov in mora prideva med prvih 12, ki bodo šli v London,” je povedal Dejan Fabčič, ki je že nastopil na paraolimpijskih igrah v Pekingu.
“Večni” selektor reprezentance Miloš Janša na vprašanje, ali je pet posadk dovolj, odgovarja: “Teoretično bi jih bilo lahko več, a njihova kakovost bi bila slabša. V primerjavi z načrtom na začetku sezone manjka kakšen dvojec ali četverec brez, toda ni bilo dovolj kvalitete za dodatne nastope na takem tekmovanju. Lahko bi pripeljali še skifistko, a ni na tej ravni. Saj startaš lahko, vsak privesla do cilja, a ni v redu, da nisi konkurenčen. Sam nisem za take domače formalne nastope, ki ne koristijo niti športnikom.”
Preverjali smo, ali je bila ob pridobitvi prvenstva prisotna zamisel, da se gostiteljica v letih priprav okrepi tudi tekmovalno, kot je običaj v številnih športih. “Jaz tega nisem nikoli razlagal, morda je kakšen predsednik zveze ali še kdo drug. Res smo skušali usposobiti in vzdrževati čimveč posadk, toda lani so se zgodili osipi, ki jih nismo predvideli, iz zdravstvenih razlogov je razpadel vrhunski četverec brez, novega pa nismo uspeli sestaviti. V Sloveniji imamo malo kandidatov za vrhunske posadke, z izrednimi pospešenimi pristopi se ne bi nič kaj veliko spremenilo,” ocenjuje selektor.
Na vprašanje, kako je z deležem Primorcev, pa odgovarja: “Po Atenah 2004 je upadel. Takrat je bil še precej visok, a je nato šlo iz leta v leto navzdol in zdaj se je izšlo z enim lahkim skifistom. Kar je škoda, to je problem. O vzrokih ne znam reči nič točnega, bili so nekateri objektivni in morda nekateri subjektivni problemi. Vsekakor je škoda, da je tako, ker se tako manjša notranja konkurenčnost, ki je koristna.”
Primorska veslaška knjiga je še lani štela vsaj dve črki (Andraž Krek, Rajko Hrvat), letos pa Kreka ni več v reprezentanci. Zakaj? “Kot vem, ker sem ga nekaj časa vodil na treningih in tekmah, je moral popustiti tudi zaradi težav s hrbtom. Ne morem čisto stoodstotno reči, ali bi bilo to možno sanirati. Lahko pa je tudi še kakšen drug vzrok, to mora sam povedati. Ni izključeno, da hrbet ni edini vzrok za to, da se ni vključil v letošnji proces priprav,” odgovarja Janša.
Selektor Miloš Janša je tako razdelil naloge našim posadkam na SP: dvojni dvojec (Iztok Čop in Luka Špik) ima najzahtevnejšo nalogo, boj za medaljo; dvojni četverec (Gašper Fistravec, Jan Špik, Matej Rojec, Aleš Zupan) naj bi prišel v finale A, minimalno pa do 5. mesta v finalu B, tako bi se kvalificiral za OI; enojec (Janez Jurše) in lahki dvojni dvojec (Jure Cvet in Matevž Malešič) naj bi prišla v finale B in se kvalificirala za OI; lahki enojec (Rajko Hrvat) naj bi prišel v finale B.
Andraž Krek, ki je svoje videnje predstavil tudi v pismu, ki so ga pred meseci objavile PN, nam je v telefonskem pogovoru povedal, da je letos hrbet nekako spravil v red, tako da je lahko nastopil na mednarodni regati na Bledu; tam je bil med najboljšimi Slovenci, a ko se je javil selektorju, da se je pripravljen ponovno vključiti v priprave, mu je ta povedal, da je prepozno. Si pa Krek še vedno močno želi priti do Londona. Ob tem dodaja, da se v matičnem klubu (Argo) še sploh niso pogovarjali o njegovi nadaljnji veslaški karieri. Vsekakor bi bila škoda, če bi bil talent, ki šele prihaja v najboljša leta, izgubljen za slovensko veslanje.
Izolan Bine Pišlar, nekdanji svetovni prvak med mlajšimi lahkimi veslači, letnik 1983, se spominja, da ga je njegov takratni trener Vlado Krulčič pred dvema letoma vprašal, ali bi bil pripravljen v pripravah na domače SP preklicati svoj odhod iz aktivnega veslanja. “Takrat sem se odločil posvetiti koncu študija, družini, morda pa bi se bil po enoletni prekinitvi pripravljen vrniti. Toda kasneje me tega ni nihče več spraševal.” Pišlar spremlja, kaj se dogaja z njegovimi kolegi iz Istre: “Vsi doštudirajo, pretehtajo, kaj je prihodnost. V veslanju ni denarja, prihodnost je v poklicu. Ne vidim rešitve, kaj bi jih spodbudilo, da bi ostajali v veslanju.”
Sicer pa se strinja, da bi bilo dobro izkoristiti vse možnosti in na domačem prvenstvu predstaviti kar največ posadk. “Tako kot so to naredili Novozelandci za svoje prvenstvo lani.”
Pišlar je samo en od številnih istrskih veslačev, ki so se od kariere poslovili prezgodaj. Sploh je za veslače iz štirih istrskih klubov značilno, da so v preteklosti osvajali velike medalje med mladinci in mlajšimi člani, njihov delež pri članskih medaljah pa je neznaten. Svojih rok niso imeli pri nobeni od petih dosedanjih olimpijskih medalj (vse so blejske), pri 16 medaljah s svetovnih članskih prvenstev pa je primorski delež prispeval samo Davor Mizerit, srebrn v dvojnem četvercu na Japonskem pred šestimi leti. Prepad med uspešnostjo mlajših veslačev z ducatom medalj in članov z eno samo je očiten.
Marsikomu je še v spominu dilema Davorja Mizerita po osvojitvi medalje na SP, ali se zaposliti ali nadaljevati vrhunsko kariero, vendar ob zagotovitvi socialne varnosti. Slednje se je izkazalo za nemogoče, zato si je koprski orjak moral poiskati službo in se posloviti od veslaške kariere, kljub temu, da je devet let mlajši od nerjavečega Iztoka Čopa. Njegovi zgodbi so zelo podobne zgodbe drugih (nekdanjih) veslačev iz Istre.
Prav nič drugače ne bo z mladimi piranskimi veslači, ki so bili lani po številu osvojenih medalj na državnem prvenstvu najboljši, pred Bledom in Mariborom. Toda VK Piran iz svojih mladih talentov nikoli ne bo uspel vzgojiti članskih asov. Na vprašanje, zakaj, glavni trener Milan Kocjančič odgovarja: “Ker ni denarja za plačilo trenerja in za zagotovitev socialne varnosti veslača, da bi se ta lahko posvečal samo veslanju.”
Izolski trener Vlado Krulčič temu dodaja ugotovitev iz lastnih dolgoletnih izkušenj. “V klubih bi morali zagotoviti normalne delovne razmere, ko je vsak zadolžen za svoje delo, in ko trener veslačem ni več deklica za vse: tata, mama in še kdo. Logistiko bi bilo treba urediti,” se dotakne realnih omejitev prostovoljstva in pomanjkanja resne organizacije v klubih. Ko pa govori o sedanji sliki istrskega veslanja, dodaja ugotovitev, da tačas ni videti kakšnih posebnih talentov.
V včerajšnjih kvalifikacijah je bila uspešna le ena slovenska posadka, ki se je uvrstila neposredno v četrtkov polfinale. Dvojni dvojec Špik-Čop je v svoji skupini zmagal z najboljšim časom kvalifikacij. Ostale posadke bodo morale v repesaž. Rajko Hrvat je bil v svoji skupini peti, sicer pa je med 18 veslači zabeležil 12. čas. Povedal je: “Ne vem, kaj je bilo narobe. Čoln je začel kar riti nazaj. S trenerjem morava to analizirati in popraviti, v torek pa moram pokazati maksimum, kolikor gre.”
Trener v koprskem Nautilusu Boštjan Grča ima podobne poglede kot selektor Janša, a tudi enega od največjih slovenskih talentov. “Za vsako SP se moramo dobro pripraviti, ne samo za domačega, s potrpljenjem, po vnaprej določenih kriterijih. Zaradi domačega SP kriterijev ne bi smeli zamenjati za všečnost,” je prepričan mladi trener v klubu, ki želi v članski konkurenci priti spet do vrhunskosti, tja, kjer je pred časom že bil. “S trdim delom se bo to dalo doseči.” V njegovih rokah je eden najperspektivnejših mladincev v Sloveniji Jan Kanduč, ki bo prihodnje leto prešel v člansko konkurenco. “Ne bomo se smeli zaleteti, da ne bo več škode kot koristi, delali bomo na dolgi rok, tako kot delajo v tujini, saj najboljši veslači nastajajo med 20. in 30. letom.”
Vrnimo se k izhodiščnemu vprašanju. Predsednik Veslaške zveze Slovenije Denis Žvegelj tako kot selektor vidi težave pri sestavljanju posadk za SP predvsem v lanskem sesuvanju kombinacij, vendar sodi, da so posadke kljub rošadam dokaj dobro pripravljene. “V ozadju imamo še nekaj fantov, a jih nismo hoteli potiskati naprej, če nimajo realnih možnosti za finale.” Novozelandski sistem mu je znan, opozarja pa, da ne gre za kampanjo enega leta ali dveh, temveč za desetletne sistematične aktivnosti; med drugim v tamkajšnjih srednjih šolah vsako leto oblikujejo 1000 do 2000 veslačev. “Mi enostavno nimamo dovolj veslačev. Slovenija ima dva milijona prebivalcev, sedem klubov in 80 veslačev v članski konkurenci. Nobene primerjave z Novo Zelandijo, Anglijo, ZDA, kjer imajo dva milijona veslačev, niso možne. A imamo svoj program in ga uresničujemo. Organizirali smo šolo veslanja, državno prvenstvo na ergometrih, ergometre po šolah ... in čez pet, osem let bomo imeli veliko močnejšo člansko konkurenco.”
Predsedniku ne manjka optimizma, zato smo ga vprašali še, kdaj bo Slovenija dobila reprezentančni osmerec. “Letos nam to ni uspelo. Osmerec je fizično in organizacijsko zahteven projekt, skupaj moraš držati vsaj deset veslačev. Nerad obljubljam, morda ga bomo sestavili leta 2014, morda leta 2016.”
VENČESLAV JAPELJ
