V vlogi opazovalca

KOPER > Ob razglasitvi najboljših športnikov Primorske in na prireditvi Gol za Edija in Nicka se je Jani Likavec po dolgem času pojavil na širši primorski športni sceni. Leta 2011 je v Hrpeljah sodeloval na prireditvi ob 20-letnici Modre dvorane. Bil je udeleženec olimpijskih iger v Sydneyu leta 2000 v dresu slovenske rokometne reprezentance. Zdaj 45-letni bivši rokometaš, sicer zaposlen v Slovenski vojski se je - vsaj začasno - odmaknil od igrišč.

> Kako je tako stopiti pred primorsko javnost po dolgem času?

“Hja, podeljevanje priznanj je drugačna vloga, kot sem je vajen. Je nekaj posebnega, malo sem utesnjen v obleki za tovrstne priložnosti, ampak tudi na to se je potrebno navaditi.”

> Kakšen je vaš pogled na aktualen športni trenutek?

“Predvsem opažam, da se šport povsod spreminja. Če se ustavim zgolj pri rokometu: padel je na nizko raven, tako kot vse ostale panoge. Predvsem finančno. Verjetno se bo potrebno spustiti nižje, delati bolj s srcem in zmanjšati ambicije, da bi lahko potem znova začeli graditi nove zgodbe na zdravih temeljih. Majhni centri ugašajo in tu bo zelo težko spet najti bazo igralcev in razvijati njihov potencial. Manjkajo vizionarji.”

> To velja tudi za nekoč glavni rokometni center Primorske, Hrpelje?

“Zagotovo, tudi ta zgodba sodi v del odgovora na vaše prejšnje vprašanje. Tu so ljudje res živeli za rokomet in ostajajo mi lepi spomini na čase, ko nas je publika kar nosila. To so spomini, zdaj je, kar je. Težko bo zagnati novo veliko zgodbo.”

> Ste še aktivni v rokometu?

“Trenutno nisem. Sem povsem zunanji opazovalec. Zelo mi ustreza, da sem več doma in da se posvečam družini.”

> Ampak še pred letom ali dvema ste bili še v trenerskih vodah?

“Delal sem v Grosupljem in potem na Igu. To so majhni kraji, kjer jim ambicije naenkrat zrasejo in tu se pojavi težava. Kvaliteta ni sorazmerna z ambicijami. Tako pride do takih in drugačnih razhajanj, zato je potem bolje, da naredimo temu konec.”

ROK MAVER