Veselin Đuho: “Predsednik mora plačati iz lastnega žepa”
Od koprske vaterpolske ekipe, v kateri je bil cenjen in spoštovan tako zaradi svojega strokovnega znanja kot osebnostnih lastnosti, se je poslovil trener Veselin Đuho. Koprčane je pripeljal do najvišjih uspehov slovenskega vaterpola, v zahvalo pa mu klubska uprava še vedno dolguje del plače.
KOPER> Minuli vikend je voznik z avtomobilom vaterpolskega kluba Jug iz Dubrovnika v Koper pripeljal donedavnega trenerja vaterpolistov Kopra Rokave, novega trenerja legendarnega dubrovniškega kluba, Veselina Đuha.
Zaslužen za največje uspehe slovenskega vaterpola
52-letni trener je konec decembra sprejel ponudbo uprave Juga, da po devetih letih spet prevzame njihovo člansko moštvo, ki ga nekateri razglašajo za najmočnejše v dolgoletni klubski zgodovini, a je pred kratkim klecnilo v finalu hrvaškega pokala, ga predrami in z njim začne spet osvajati lovorike. Za začetek hrvaško državno prvenstvo.
Veselin Đuho, ki so ga razglasili za najboljšega športnika Dubrovnika v 20. stoletju, je bil dve leti eden od dveh športnikov v Sloveniji z dvema zlatima olimpijskima medaljama, ob Miroslavu Cerarju. Toliko ali več olimpijskega zlata je v Sloveniji osvojil samo še pokojni telovadec Leon Štukelj (trikratni zmagovalec). Đuho je z jugoslovansko reprezentanco zmagal na OI v Los Angelesu 1984 in v Seulu 1988 (takrat je bil kapetan, v podaljšku finala proti ZDA je zabil gol, ki ga še vedno vrtijo na You Tube). Njegova slovenska bilanca 2010-2011 s Koprom Rokavo je: dva pokalna naslova, dva naslova državnih prvakov, 8. mesto v jadranski ligi, četrtfinale pokala LEN. Zadnja dva dosežka sta največ, kar so slovenski klubi dosegli kdajkoli. Reprezentanco je pripeljal skozi prvo fazo kvalifikacij za evropsko prvenstvo, v drugi je Slovenija tesno izgubila s Turčijo.
Po tem, ko je pospravil osebne stvari, in med tem, ko se je poslavljal od koprskih prijateljev in znancev, je odgovoril na nekaj vprašanj Primorskih novic.
>Kakšne spomine na dve koprski leti odnašate s seboj v Dubrovnik?
“Na športnem področju sem izjemno zadovoljen. V koprski klub so me pripeljali z namenom, da stvari spremenimo, in to smo tudi naredili. V pokalu LEN smo prišli med najboljših osem ekip v Evropi, pri tem pa izločili ruska kluba Kazan in Šturm s skoraj dvomilijonskima proračunoma. Izločil ju je klub, katerega proračun je desetkrat manjši. To mi je ostalo najbolj v spominu, bilo pa je še nekaj lepih zmag proti grškim ekipam, prelepih trenutkov v jadranski ligi, v kateri smo prišli do osmega mesta. To so največji uspehi slovenskega vaterpola, ki jih bo zelo težko ponoviti. Za te dosežke izrekam priznanje igralcem in kolegom, ki so sodelovali in pomagali, od Marina Cetina naprej. Na žalost pa je ostala tudi grenkoba, ker klub ni uspel spoštovati vsega dogovorjenega. V začetku lanskega leta so se začele težave s plačevanjem igralcev in trenerja, ki še vedno trajajo. Lahko smo ponosni na igralce, ki so vse to preživeli in naredili tako velik rezultat.”
“Ko je sredi decembra iz Juga prišla ponudba, sem bil presrečen, ker je bila pod vprašajem življenjska eksistenca. Brez plače sem bil tudi tri, štiri, pet mesecev, kar je precejšnja težava, saj vaterpolo ni šport, v katerem z eno pogodbo zaslužiš 100.000 evrov in si preskrbljen.”
Slovenski vaterpolo bo na amaterski ravni težko napredoval
>Kakšna je primerjava financ Kopra in Juga?
“Jugov proračun znaša med 1,5 in dvema milijonoma evrov, klub sodi v sam vrh svetovnega vaterpola. Pred vsemi pa je genovski Pro Recco z osmimi milijoni evrov. Po moji oceni je Koper lani imel proračun v višini 200.000 do 220.000 evrov, ki ga niso uspeli pokriti. Letos znaša proračun med 100.000 in 110.000 evri, a niti tega niso uspeli pokriti. Res je žalostno, da klub in mesto ne uspeta zagotoviti denarja za potrebe te ekipe, da predsednik (tako prejšnji kot sedanji) nista uspela najti sponzorjev. In če ni sponzorjev, mora denar dati predsednik iz lastnega žepa. Zakaj pa je predsednik? Ko v Italiji, kjer sem igral, zaradi težav s sponzorji ni bilo izplačil, sem šel naravnost k predsedniku kluba, in ta je plačo zagotovil s svojega računa.”
>Kakšna je vaša ocena slovenskega vaterpola?
“Pričakoval sem, da je na višji ravni, a žal je na amaterski ravni in bo zelo težko napredoval. Vemo, koliko stane rokometni klub Cimos, koliko nogometni Luka Koper, ni mi pa jasno, kako ni mogoče zbrati tistih 100.000 evrov. A ne gre samo za Koper, tudi za Kranj, Maribor, Olimpijo. Če ni štirih, petih klubov podobne kakovosti, ni napredka.”
>Ima Koper kakšnega dobrega domačega igralca, ki si se lahko izkazal tudi v katerem od tujih klubov?
“Določene kvalitete je pokazal vratar Luka Gržentič, enako velja za Roka Crnico, ki je zelo profesionalen igralec in pravi kapetan ekipe. Med mlajšimi pa ne vidim hitrosti in moči, ki sta danes najpotrebnejši lastnosti dobrega vaterpolista.”
Jug je najboljše, kar se mu je lahko zgodilo
>Kakšne načrte imate z Jugovo ekipo?
“Premalo jo še poznam, sem pa pred leti (1997-2003, op. a.) imel srečo, da sem vodil ekipo, ki je po dolgih letih, ko Jug ni osvajal trofej, spet začela nizati rezultate: zmaga v pokalu LEN, državno prvenstvo, postali smo prvaki Evrope … Medtem ko sem treniral druge ekipe, se je klub dvignil na višjo raven. V zadnjih desetih letih je bil osemkrat ali devetkrat udeleženec zaključnega turnirja v ligi prvakov. To je dandanes za Pro Reccom verjetno najboljša ekipa na svetu. Toda raven Jugove igre je nizka, v finalu hrvaškega pokala so izgubili z Mladostjo s kar osmimi goli razlike. Moja naloga je to spremeniti, predramiti moštvo. Prvi cilj je naslov državnega prvaka, drugi pa uvrstitev med štiri najboljše v ligi prvakov.”
>Ponudba Juga vas je spet pripeljala domov.
“To je najboljše, kar se mi je v tem trenutku lahko zgodilo: pridem domov, k ženi in trem hčerkam, delam v velikem klubu, sem materialno preskrbljen (koprski klub mi še vedno dolguje del dogovorjenega plačila). Gre za veliko čast, a hkrati tudi veliko obvezo. Dogovorili smo se za šest mesecev sodelovanja, nadaljevanje pa bo odvisno od rezultatov. Težko bo. Primorje, na primer, je lačno trofej, letos so v igralske okrepitve vložili več kot pol milijona evrov, gotovo bodo naredili vse, da zmagajo v hrvaškem prvenstvu.”
>Kot igralec ste dvakrat zmagali na olimpijskih igrah in enkrat na svetovnem prvenstvu, kot trener osvojili številne državne naslove, dva evropska itd. Kaj vam še manjka v zbirki?
“Na klubski ravni nič. Za kratek čas sem bil tudi selektor hrvaške reprezentance, rad pa bi z reprezentanco dobil priložnost v celem olimpijskem ciklusu. To je še edina želja, ki ostaja neizpolnjena.”
>In kako ste se sicer počutili v Kopru?
“Bil sem med krasnimi ljudmi. Zelo lepo so me sprejeli in poskrbeli za moje bivanje, prijetno mi je bilo tudi v skupini košarkarjev, s katerimi sem igral na nedeljskih rekreacijah. Bilo mi je super.”
VENČESLAV JAPELJ
