Veslanje za hec
Veslaško društvo Strunjan je po enoletni pavzi minulo soboto spet pripravilo tekmovanje za veterane, rekreativce in študente. Kakijeva regata je pritegnila 180 veslačev iz štirih držav; med njimi so bila številna zveneča imena, ki smo jih pred leti šteli v slovenski in svetovni veslaški vrh.
STRUNJAN> Peto Kakijevo veslaško regato bi morali pripraviti že lani, vendar je zaradi zdravstvenih težav predsednika VD Strunjan Zvoneta Vodlana odpadla. “Imel sem srčne težave, potem pa so mi srce malo popravili in prečistili žile, tako da spet deluje. Še vedno tolče za veslanje, čedalje bolj,” se je v soboto, ko smo se med regato pogovarjali o tem v Sloveniji edinstvenem veslaškem druženju, pošalil motor in duša društva. A čas je, da taktirko preda mlajšemu. “Vodstvo bomo pomladili, na moje mesto bo stopil nekdo, ki je bolj zdrav, mi veterani pa bomo pomagali pri delu upravnega odbora.” je dodal Vodlan.
Peta regata je gostila 180 veslačev in veslačic iz 16 klubov in iz štirih držav. Najdalj so se do Strunjana vozili Srbi, posadka beograjskega osmerca (bili so drugi, za gostitelji). Med posebnostmi Kakijeve regate je tekmovanje osmercev, ki jih na slovenskih članskih regatah skorajda ne vidimo, in mešanih posadk. Veslali so Boštjan Božič, Gregor Novak, Matija Pavšič, Andrej Hrabar, Bine Pišlar, Erik Tul ... če naštejemo samo nekaj naključno napaberkovanih nekdanjih reprezentantov.
Prvič je v Strunjanu veslala Ankarančanka Majda Jerman, najboljša slovenska veslačica zadnjega desetletja (sedma na SP), katere kariero je prekinila poškodba hrbta. Z Aleksandro Prelaz sta za klub gostiteljev tekmovali v dvojnem dvojcu (do 45 let) in premočno zmagali. Majda je bila navdušena nad vzdušjem na regati: “To tekmovanje je zelo prijetno in sproščeno. Ni napetosti in živčnosti, ki smo ju vajeni na pravih tekmovalnih regatah. Vsi gremo veslat za hec, da se zabavamo, nihče ne forsira, ne tekmovalci ne trenerji; sploh ni pomembno, da si čim boljši. S Sandro sva se tri leta dogovarjali za skupni nastop, in končno nama je uspel.” To je bil eden prvih nastopov, odkar je rekreativka, občutke pa je opisala tako: “Slovo od tekmovalnega veslanja je bilo težko. Nisem več v formi, prvič sem v čolnu po poldrugem letu, že teh 500 metrov je cel podvig. Res sva zmagali z veliko prednostjo, a nasprotnice so bile precej starejše od naju. Moj hrbet je zdaj čisto v redu, pozdravil se je.”
Aleksandra Prelaz je imela na tekmovanju tri posebne navijače, dva otroka in moža. S športom se redno ukvarja, igra predvsem odbojko in nogomet. V Društvu gluhih in naglušnih Koper vodi športne dejavnosti, veslala pa ni že šest let. “Ja, kar dolgo je trajalo, da sva se z Majdo spravili v čoln. Če mi bo zaupala, bova skupaj veslali še kdaj, sicer pa moram priznati, da sem danes komaj držala njen tempo,” je povedala Aleksandra.
Zmagovalec med moškimi enojci je bil član ŠVK Velenje, 43-letni Igor Božeglav, Izolan. Kako to, da je veslal za štajerski klub, ko pa v Izoli in Istri ne manjka veslaških klubov? “Malo spremembe klime vedno pride prav. Poleg tega moramo veslanje razširjati tudi drugam, kjer ga je manj,” je utemeljil svojo izbiro. Njegova zmaga ni bila vprašljiva, kljub temu, da so organizatorji združili dve kategoriji, saj je Igor do nedavnega na morju veslal vsak dan, zadnje čase pa gre na ergometer oziroma teče.
Status veslaškega veterana je urejen nekoliko drugače kot v drugih športih. Koprčan Valter Turk, član VK Nautilus, letnik 1965, je pojasnil: “Veslač postane veteran s 27 leti, vendar ne sme vsaj dve leti aktivno veslati. V Nautilusu nas je nekaj fantov, ki rekreativno veslamo zadnjih čet, šest let. Imamo se fajn, zabavamo se, tu pa tam pa gremo tudi na tekme. Danes sem se poskusil v skifu, v katerem nisem še nikoli veslal na tekmi (bil je četrti med petimi tekmeci, op. a.), čaka pa me še nastop v četvercu. Naš klub bo danes nastopil z dvema četvercema, do 45 in nad 45 let. V naši skupini je šest posadk. Nismo sicer kaj prida uveslani, ampak se bomo potrudili.” In so se res, s časom, ki je ostal pod dvema minutama, so osvojili srebro med četverci in premoč priznali samo posadki iz hrvaške Istre.
A tekmovanje ni bilo ravno v ospredju; pomembnejše je bilo druženje veslačev, športnikov garačev, kot se reče. Očitno tako misli tudi Davor Mizerit, eden zadnjih osvajalcev medalje na svetovnem prvenstvu (četverec, 2005), ki se je strunjanskega srečanja udeležil, v čoln pa ni sedel. Druženje so zaključili z odličnim, krepkim kosilom. Seveda, izgubljene kalorije je bilo treba nadoknaditi.
VENČESLAV JAPELJ
