Vinčić na največjem stadionu pred najbolj fanatičnimi navijači

Slavko Vinčić je v skupinskem delu turnirja uspešno sodil že na dveh tekmah; debitiral je na derbiju skupinskega dela med Brazilijo in Marokom (1:1) na stadionu MetLife v New Jerseyu, kasneje pa je v Santa Clari delil pravico tudi na obračunu med Jordanijo in Avstrijo (1:3). V prestolnici Mehike bosta na tekmi osmine finala, ki bo potekala na največjem stadionu tega mundiala, aktivna tudi njegova asistenta Tomaž Klančnik iz Slovenj Gradca in Andraž Kovačič iz Ljubljane.

Vinčić bo tako na kultnem stadionu Azteca v Ciudad de Mexicu sodil domači reprezentanci, ki je po treh zmagah v skupinskem delu v Mehiki sprožila neverjetno nogometno evforijo. Na ulicah Ciudad de Mexica je zadnjo zmago mehiške reprezentance proslavljalo več kot 800.000 navijačev, srečanje z Ekvadorjem pa v Mehiki napovedujejo kot eno največjih tekem v zgodovini mehiške reprezentance.

Sicer pa se bodo glavni sodniki s svetovnega prvenstva vrnili polnih žepov. Poleg osnovnega honorarja 100.000 ameriških dolarjev jim za tekme v predtekmovanju pripada dodatek po 3000 dolarjev, za tekme v izločilnem delu pa po 10.000 dolarjev na tekmo. Sodnik, ki bo izbran za sojenje finalne tekme, bo s pripadajočimi bonusi skupno zaslužil med 180.000 in 200.000 dolarjev. Pomožne sodnike čaka fiksno osnovno plačilo 25.000 dolarjev, za vsako tekmo skupinskega dela dobijo dodatnih 2500 dolarjev, za izločilne boje pa približno 5000 dolarjev na tekmo. Njihov skupni zaslužek lahko preseže 40.000 dolarjev.

Portugalski mediji napadajo selektorja

Slavje po zmagi nad Uzbekistanom, 60. reprezentaco z lestvice Fifa, je prezgodnje, zadnje dni poudarjajo portugalski mediji. Tudi ekipa, v kateri mrgoli talentov, na klopi potrebuje še kaj več kot diplomata, so napisali pri A Bola. “Vranil sem se, vrnil sem se,” je odmevalo iz Cristiana Ronalda po dveh zadetkih Uzbekistanu, s katerima je prekinil post desetih tekem bez doseženega gola na zaključnih turnirjih evropskih in svetovnih prvenstev.

Po takšnem “podvigu”, zmagi nad reprezentanco države, ki kot neodvisna ne obstaja niti štiri desetletja, je kapetan brez težav odgovarjal na novinarska vprašanja. Škoda, da se to ne dogaja tudi, ko so na nebu temni oblaki, kot je bilo po depresivnem debiju na prvenstvu proti Kongu, ko je bilo treba milijonom Portigalcev objasniti, zakaj je reprezentanca, ki želi biti svetovni prvak, odigrala tako mizerno tekmo.

Martínezova vzporedna realnost

Po uvodnih 1:1 so vsaj zgodnja opozorila nekoliko zalegla, še posebej v tekmovalnem formatu, ko je bilo mogoče preskočiti skupino celo brez zmage. Nekaj dni zatem je prišel na vrsto krhki Uzbekistan, visokih 5:0 pa je do nadaljnjega utišalo vse, ki že dolgo želijo upokojiti Ronalda in dati več priložnosti Gonçalu Ramosu. In ki dvomijo v sposobnosti španskega selektorja, ki vodi ekipo z nekaterimi najboljšimi igralci na prvenstvu, ki pa igra kot ena najslabših, uvrščenih v šestnajstino finala. Vsaka podobnost z zapuščino Roberta Martineza kot selektorja v Belgiji je golo naključje, pravijo kritiki in dodajajo, da je Portugalska zmagala v samo dveh od zadnjih šestih tekem. Pa še to proti Armeniji in Uzbekistanu.

Marinez, po rodu Španec, vztraja, da si Portugalska zasluži pohvale zaradi tekme s Kolumbijo (0:0), kar ne preseneča. Roberto Martínez je selektor več kot tri leta in ves ta čas se spretno otepa odgovorom, kot da problemov sploh ni. In tudi če v noči na soboto preskoči Hrvaško, v takšnih razmerah ni optimista, ki bi verjel, da lahko Portugalska - z možnima nasprotnikoma Španijo v četrtfinalu in Francijo v polfinalu - osvoji tako želeni naslov svetovnih prvakov.