Vlado Gavran, karateist iz Kopra

> Vaš predhodnik Nedžad Okčić sprašuje, kako ste uspevali zahtevni študij prava usklajevati s karatejem, športom, ki prav tako terja veliko predanost.

“Nisem imel težav z usklajevanjem študija ter vodenja klubov in poučevanja, čeprav mi je vse jemalo veliko časa. A to je pot, ki sem jo izbral, in verjetno je ljubezen do te veščine kriva, da mi niti zdaj, ko delam v odvetniški pisarni, to ne predstavlja večjih težav. K temu so pripomogli tudi dobri učitelji.”

>Kdo je vaš učitelj, kako visoko ste rangirani?

“Sledim Takašiju Tokuhisi, japonskemu mojstru, ki je v zgodnjih 70. letih prišel v Evropo, v Jugoslavijo, poučevat karate. Na našo srečo je ostal v Sloveniji, živi v Ljubljani. Kot študent sem treniral pri njem in po koncu študija z njim ohranjam redne stike. Na naše povabilo pride tudi v Koper, je naš mentor in učitelj, nas spremlja in tudi formalno podeljuje stopnje. Imam črni pas 4. dan.”

>Kaj vam je pri karateju najbolj všeč?

“Karate me je pritegnil, ker je več kot šport, prej bi ga uvrstil v kulturo kot med športne panoge. Njegova pravila so moralni kodeksi, to je dejavnost, ki jo človek lahko zelo resno jemlje.”

>Za vas je karate kultura, za marsikoga pa možnost, da se usposablja za pretepanje.

“Res, ko je prišel v te kraje, so se z njim začeli ukvarjati vse sorte ljudje. Toda karateja ne smemo zlorabljati. Poznam ogromno ljudi določenega ranga, tudi uspešnih odvetnikov, poslovnežev in univerzitetnih profesorjev, ki se ukvarjajo s karatejem. In daleč od tega, da bi bili pretepači. Zgodilo se mi je celo to, da sem spoznal nuno, ki se je ukvarjala s karatejem. Morda je karate ena od borilnih veščin, v katerih je najmanj pretepaštva. To pa seveda ne pomeni, da karateisti ne bi bili sposobni za boj; gre enostavno za to, da se izogibajo konfliktom. Če to ni možno, potem pa ni kompromisov.”

>Kako uspešni ste na tekmovalnem področju?

“Trenutno sem državni prvak v katah in borbah, imam par naslovov, čeprav zaradi poškodbe kolena nekaj časa nisem tekmoval. Na svetovnih prvenstvih nisem dosegel vidnejših uspehov, med prve štiri (še) nisem prišel.”

>Kako delate v vašem klubu?

“Članov nas je nekaj več kot 40, dosti je mladine, a tudi starejših. S karatejem se lahko ukvarjaš tudi v starosti, nikoli ni prepozno začeti. Vsakdo si ga prilagodi in v njem lahko napreduje. S klubskimi financami pa je vedno kriza, to ni šport, ki bi pritegnil resne sponzorje. Drugo pa je interes. Trening karateja je dolgoročna naložba, zahteva veliko discipline, garanja, rezultati so vidni šele z določenim časovnim zamikom. Če kdo misli, da se bo vpisal v karate in že čez pet treningov kaj obvladal ... Za to je potrebnih veliko let in veliko truda.”

>Zakaj je karate primeren za mladino?

“Vsestransko razvija človeka, v fizičnem in duhovnem smislu. Čeprav ga ne bi enačil s filozofijo - ta pride veliko, veliko kasneje, se razvije sama od sebe. Karate ti omogoči, da začneš spoznavati samega sebe, svoje sposobnosti in karakter. Gotovo tudi pozitivno vpliva na samozavest in samopodobo. Pomemben je za sproščanje negativne energije in agresivnosti, ki bi sicer prišla na dan v obliki bolezni ali neprimernega obnašanja. Mladim vceplja disciplino, uči jih, da lahko nekaj dosežeš le z delom. Opažam, da je to problem, dandanes popuščata tako disciplina kot spoštovanje do učiteljev. Obveznega služenja vojaščine ni več; sam ga sicer ne pogrešam, a ugotavljam, da današnja mladina ne bo nikoli imela institucije, ki jo bo sistematično učila discipline.”

>Komu predajate štafeto?

“Karateistu Anteju Šolaji, ki je v Koper prinesel zlato medaljo s svetovnega prvenstva. Vprašal bi ga, kakšne so možnosti, da kdo drug iz našega okolja ponovi njegov uspeh.”VENČESLAV JAPELJ