Vodja in razdeljene vloge

CARIGRAD > Kot prvemu kapetanu slovenske košarkarske reprezentance je Petru Vilfanu prvo odličje moških košarkarjev v posebno zadoščenje. Tudi zato, ker je pomagal pri naturalizaciji Anthonya Randolpha, ki se je v Carigradu izkazal za enega ključnih igralcev na poti do uspeha.

> Kako kot prvi kapetan reprezentance gledate na zgodbo, ki so jo fantje spisali na tem evropskem prvenstvu?

“Gledam izrazito čustveno. Ko sem postal kapetan, so mi vsi rekli, da so dnevi slave že mimo. Da slovenska košarka sama v Evropi ne bo imela nobenih možnosti. Takrat smo sanjali, da bi se uvrstili na veliko tekmovanje in to smo pojmovali kot velik uspeh. O medalji nismo niti razmišljali. Ko pa je košarka šla navzgor, ko so fantje začeli igrati v vrhunskih klubih in ligi NBA, so se začele tudi te sanje. Po 25 letih smo jih dosanjali.”

> Kaj ima ta generacija, česar prejšnje, bolj talentirane, niso imele?

“Ima, kar potrebuje vsaka vrhunska ekipa. Res ni vrhunska po imenih, ampak je sposobna doseči vrhunske rezultate. Imajo sijajnega vodjo, Gorana Dragića, ki je popolnoma spremenjen človek, ki je človeško in igralsko dozorel. On je to premaknil, odločil se je, da bo ta ekipa nekaj naredila, to se je čutilo iz dneva v dan. Temu se je pridružil izjemen talent. V zadnjih 30, 40 letih nismo še videli, da 18-letnik igra tako kot Luka Dončić. To je tista idealna kombinacija. Dragić je Luki odprl vrata, da bi bil lahko celo najboljši igralec reprezentance, če bi bil tega pri svojih letih seveda sposoben. Nobenega ljubosumja ni, le velika želja po uspehu. Nekateri igralci kažejo najboljše igre do zdaj. Vsi smo bili skeptični, kaj bo s centri. Vidmar igra, kot ni še nikoli ni igral, kot da imamo štiri dobre centre, imamo pa dejansko samo enega. Potem je tu Randolph. Zgrožen sem bil, ko sem bral intervju Zmaga Sagadina, ki je naštel osem pomembnih igralcev te ekipe, med njimi pa ni omenil Američana. Lahko imaš svoje mnenje o tujcih v reprezentanci, ampak korekten pa moraš biti. Randolph je ključni dodatek ekipi, brez njega tega uspeha ne bi dosegli. V Helsinkih je igral obrambo, skakal, zapiral, v Carigradu pa je stopil v ospredje. Prepelič je dozorel, ugotovil je, kaj je vrhunska košarka, tu so Blažič, Nikolić in vsi ostali, ki so sprejemali svoje vloge. To je razlika - vsak je sprejel svojo vlogo, pa čeprav je v svojem klubu med najboljšimi in je pri sebi mislil, da bi lahko igral. Tega prej ni bilo. Še nobena reprezentanca ni kazala take lakote po uspehu, kot jo kaže ta.”

> Goran Dragić je namignil, da se morda še ne bo upokojil. Menite, da so res možnosti za kaj takega?

“Starejši francoski TV komentator me je vprašal, kaj bo s Kokoškovim po EP. Ali se nam zdi možno, da bi kvalifikacije vodil kdo od njegovih pomočnikov, on pa bi se vrnil na velikem tekmovanju. Zdi se mi, da bi bila to res dobra rešitev.“

> Domačega eurobasketa nismo znali izkoristiti za razvoj in promocijo košarke. Kaj menite, kako bo po tem uspehu?

“Tudi sam sem razočaran nad tem, da nismo izkoristili evropskega prvenstva. Ob vsej evforiji, ki je 20 dni vladala v Sloveniji, ni bilo ne pravega finančnega ne igralskega izplena in niti povečanja zanimanja za košarko. Niti v času domačega eurobasketa pa Slovenija ni živela tako evforično za košarko, kot živi danes. Domov prihajamo z medaljo. Naloga tistih, ki delajo v košarki je, da jo izkoristijo. Z medaljo ti vsak odpre vrata, toda nekdo mora tudi znati potrkati na njih - to velja za zvezo in za klube.”

ROK MAVER