Vrnil bi se za posebne naloge

> Pred dnevi ste sodelovali na Fibinem žrebu skupin za svetovno prvenstvo. Kako to?

“Povabljen sem bil kot gost. Zadnje čase sem v stiku s Fibo, ker sem začel obiskovati študijski program Time out za športni menedžment.”

> Torej resneje razmišljate o tem, kaj boste počeli po končani karieri?

“Saj o tem razmišljam že nekaj let, nisem pa še povsem odločen, kaj bom počel. Odprtih je nekaj opcij. V vsakem primeru želim končati študij na univerzi v New Castlu. Druga opcija je komentiranje. Evroliga mi je, če ne bi več igral, ponudila to delo. Obstaja možnost, da bi, tako kot bo kmalu Primož Brezec, postal skavt za ligo NBA, pogovarjam se z LA Clippersi. Sem v stiku z izvršnim podpredsednikom Lawrencejem Frankom, ki je bil nekoč moj trener. Poskusil bom vse po malem, potem pa videl, v katero smer me bo potegnilo.”

> V zadnjih letih ste za vsako prihodnjo sezono napovedovali, da je zadnja. Kaj pa zdaj?

“Če je bilo res kdaj to 99-odstotno, je to zdaj. Vse bliže sem temu, da ne bi več igral. Nekaj motiva še imam, treniram v Kopru s Primorsko. Vprašanje pa je, kje bi igral. Ne želim se seliti po Evropi, tega je dovolj tudi družini in prihaja čas, da se ustalim.”

> Sevilla, kjer ste lani igrali, vam je bojda všeč?

“Zelo mi je všeč in z družino se bomo verjetno vrnili, ne glede, če bom tam igral ali ne. Dekleti hodita v šolo, žena je uspešno začela posel. Zdi se mi, da bi bila vrnitev v Slovenijo težja. Pri nas je malo priložnosti za delo. Poleti pa bom na obali s kampom. Hčerkici maja vprašata, kdaj gremo na počitnice - s tem mislita na Slovenijo -, zdaj pa sprašujeta, kdaj gremo domov.”

> Je bil največji pritisk, ki ste ga čutili v vaši reprezentančni karieri, domači eurobasket?

“Pritisk je bil neverjeten, ker se je začel graditi od trenutka, ko je Slovenija izvedela, da bo gostila EP. Najbolj se je zgostil na otvoritveni tekmi s Češko v Celju. Po zmagi smo čutili veliko olajšanje.”

> Bili ste igralec s karizmo, znali ste dvigniti moralo in govoriti trenutku primerno. Zdi se mi, da zdaj takšen igralec manjka v izbrani vrsti.

“Zame je bilo vselej pomembno imeti korekten in odkrit odnos z mediji in prek vas imeti stik z navijači. Torej pohvaliti in kritizirati sebe in ostale, ko je bilo to potrebno, predvsem pa imeti spoštovanje do vseh.”

> Se pripadnost reprezentanci izgublja ali jo krojijo pritiski klubov in menedžerjev?

“Mislim, da se ne izgublja, ampak je enkrat večja, drugič manjša. Kjer se dviga reprezentančna košarka - to so denimo Finska, Švedska, Kosovo - ni odpovedi posameznikov. So pa države, kjer ena ali dve odpovedi veliko pomenita in namigujeta, da ni več veliko spoštovanja do grba. Veliko je odvisno tudi od rezultatov in koliko je neka generacija kompaktna.”

> Vam je bilo septembra 2013 v Stožicah težko izreči besedo konec?

“Ja, zelo težko je bilo.”

> Vendar vas je letos selektor Kokoškov še iskal?

“Ne vem, zakaj bi to morala biti skrivnost. Začel sem resno razmišljati, da bi se vrnil. Toda konec sezone sem se poškodoval. Ne bi bilo pošteno, da bi komu vzel mesto in se znova poškodoval. S selektorjem sva se nato odločila, da raje ne tvegava.”

> Ste v letih, ko glava hoče, telo pa ne več toliko.

“Če bi se vrnil v reprezentanco, bi imel obrobno vlogo, morda za deset minut igre in posebne naloge. In seveda za moralo v slačilnici.”

> Slovenija po vašem slovesu nima pravega krilnega igralca. Bi lahko bil vaš naslednik Vlatko Čančar?

“Odkrito, videl sem eno samo reprezentančno tekmo in nekaj njegovih posnetkov. Sem pa o njem slišal veliko pozitivnega, že izbor na draftu pove, da je velik talent. Je visok igralec, gibčen, z mehko roko in potezo več. Je klasično krilo.”

> Reprezentanca ima močno udarno peterko in šibkejše zamenjave. Kje je njen domet?

“V karieri sem se naučil, da se s tekmeci ne smeš ukvarjati. Ekipa se mora osredotočiti nase. Prva peterka je udarna, še trije igralci so ji blizu, potem že manj. Težko je napovedovati, ker gre za turnir. Če bo šest, sedem nosilcev igralo na visoki ravni, je ekipa sposobna priti do medalje. Napredovanje v osmino finala ni vprašljivo, potem pa morajo biti vsi stoodstotni.”

> Morda bo v 13. poskusu malo več sreče kot 2009?

“Trinajsto je že? Bilo bi super. Vsi se spominjajo leta 2009. Nikoli si nisem ogledal ne polfinala ne tekme za tretje mesto. Bila je res enkratna priložnost za odličje, ampak zmanjkalo nam je igralcev. Zato je laže sprejeti dejstvo, da smo ostali brez medalje.”

> Kako se lahko ujameta Dragić in Dončić?

“Razlika v letih ni pomembna. Ujela sta se v filozofiji. Luka je poseben igralec tudi zato, ker ni zaletav 18-letnik, ampak igra zrelo. Spominja me na Bečirovića, ki pa ni imel takšnih telesnih predispozicij in instinkta. Luka in Dragić bi v istem klubu tvorila ubijalski dvojec.”

> Bo Luka zdržal pritisk?

“Bo. Igra v Madridu in je vajen zmagovati. On se še igra. Če pa ne bo zdržal, nič hudega, ker se bo nekaj naučil in bo še boljši. Z njim je treba biti potrpežljiv, ker je igralec, ki se pojavi vsakih deset, če ne dvajset let.”

ROK MAVER