Vrnitev k sendviču

> Marka Tratnika zanima, kako vidite možnosti razvoja rokometa na Colu in v Ajdovščini?

“Z RK Col živim od njegove ustanovitve leta 1976. Časi iz osemdesetih let, ko se je ob zunanjem igrišču na tekmah druge slovenske lige zbralo po 200 gledalcev, so zgodovina. Odkar ni več dovoljeno igrati ligaških tekem na prostem, je Col zelo omejen. Kasnejša izgradnja za rokomet sicer premajhne telovadnice pred dobrim desetletjem in gospodarsko dobri časi so dali klubu zagon. Vsaj dečki so lahko kakovostno trenirali doma, starejši pa so gostovali v Ajdovščini. Zrasla je odlična generacija letnikov od 1988 do 1993. Igrali smo v prvi državni mladinski ligi, kjer smo premagali celo Celjane in kasneje v drugi članski ligi, v kateri smo bili celo najboljši primorski klub. Žal se je pred dvema letoma ta zgodba zaključila. Občinske denarne pomoči je bistveno manj, sponzorjev praktično ni, zmanjšali pa so se tudi prihodki staršev, na katere so padli vsi stroški. V teh razmeram smo začeli znova in se ukvarjamo z vzgojo dečkov. Več ne zmoremo.”

> Kako pa je v Ajdovščini?

“V ženskem rokometu je precej bolje. Članska ekipa je z velikim deležem perspektivnih mladink stabilen prvoligaš, kadetinje, s katerimi sedaj delam, pa so najbolj nadarjena generacija zadnjih let. Prepričan sem, da so se v novi sezoni sposobna prebiti med prve štiri v državi, vsekakor pa bi morala preseči minimalno pričakovanje vodstva kluba, da za stopničko izboljšajo lansko osmo mesto. Seveda razmere niso idealne. Dekletom je jasno, da od rokometa ne bodo živela. Prednost ima šola, ob tem pa je treba štirikrat na teden trenirati in konec tedna potovati na tekmo. Izredno težko je uskladiti urnike. Ko se šolske obveznosti nakopičijo, uspemo nekaj tekem preložiti, a včasih ne gre. Kar nekaj deklet po koncu kadetskega staža odneha. Na srečo imamo dovolj široko bazo, da ohranjamo konkurenčno ekipo.”

> Kakšna je perspektiva ženskega rokometa?

“Mislim, da je najhujša kriza že mimo. Po tem, ko smo po slovenski osamosvojitvi z denarnimi pričakovanji nekaj let previsoko leteli, je sledilo obdobje razočaranj in odhodov. Sedaj je nastopila streznitev. Vračamo se k temeljem, k temu, da se najprej igra za užitek, za zmago, za osebno uveljavitev in za sendvič po tekmi. Tako je bilo v mojih časih, ko se je igral dober rokomet prav zato, ker je imelo veliko domačinov možnost, da se izkaže. Kriza je naredila marsikaj dobrega. Obdobje bogataškega Krima, ki je k četi tujk pritegnil še najboljše slovenske igralke za to, da jih je večina po tem le sedela na klopi, je minilo. Ker ni denarja, so se tudi v Ljubljani morali ozreti k Slovenkam kot nosilkam igre. Ta dekleta bodo sedaj igrala. V klubih, iz katerih so odšla v Krim, so se sprostila mesta za nove domače igralke. Plačanih okrepitev iz drugih okolij je vse manj. Odprl se je prostor za uveljavitev domačink. Dekleta to vidijo in spet rade prihajajo v rokomet.”

> Delovali ste tudi v Mitolu. Kako vidite tamkajšnje razmere?

“V Sežani, kjer mi kot vzdrževalcu tamkajšnji Zavod za šport omogoča usklajevanje delovnih in rokometnih obveznosti, sem s fanti delal v prejšnjem desetletju, ko je imel Mitol odličen podmladek s tremi mladinskimi reprezentanti in dovolj denarja za nekaj primorskih okrepitev. Prebili smo se iz druge v 1. B ligo. Žal po tem sponzor ni mogel več slediti napredku članov. Takrat smo se razšli, sežanska stvarnost pa ostaja delo z mladimi.”

> Komu predajate štafeto?

“Nekdanjemu rokometašu Dejanu Kovšci. Njegovo kariero je ustavila bolezen, a jo je premagal. Znanje predaja kot učitelj športne vzgoje v Dobravljah, pred kratkim pa je prevzel moško vrsto Rokometnega kluba Ajdovščina. Naj pove, kako je premagal bolezen in s kakšnim motivom je prevzel ajdovske rokometaše?”

IGOR MUŠIČ