Vroče poletje ni načelo vrtnic, ki napovedujejo nov razcvet

NOVA GORICA > Borivoje Lučić se je po ducatu let vrnil na novogoriško klop, a izhodišča so bila leta 2007 vendarle drugačna. Gorica se je ponašala s trojčkom zaporednih prvenstvenih lovorik, šampionski sloves kluba pa je medtem že močno zbledel. Tudi na igrišču, kjer je članska ekipa z izpadom v drugo ligo dosegla najnižjo točko od slovenske samostojnosti. Vsak nov začetek je težak, še posebej z novim trenerjem, ki je prinesel tudi nov igralni pristop.

V gosteh kot doma

V dobrega pol leta se je ekipa soočila že s četrtim trenerskim slogom vodenja na igrišču in ob njem. Tudi igralski kader je bil deležen sprememb, a ne tako občutnih, kot se je morda pričakovalo ob slovesu od prvoligaške konkurence. Naposled se jim je še najbolj tožilo po odhodu Etiena Velikonje, ki se je iz Nove Gorice podal na Nizozemsko zadnji dan avgustovskega prestopnega roka. Svojevrstna simbolika je, da je zadnjo tekmo v športnem parku odigral v nesrečnih kvalifikacijah za prvo ligo proti sežanskemu Taboru. Goriške vrtnice so drugoligaško sezono zaradi prenove igralne površine na domačem stadionu namreč odprle v Ajdovščini.

8

golov so jeseni dosegli trije nogometaši Gorice: Lamin Colley, Osuji Amarachi in Luka Volarič

“Za ekipo je bil izpad svojevrstni šok. Igralce je bilo treba najprej prepričati, da nadaljujejo nogometno pot v Novi Gorici. Gotovo nam ni šlo na roko, da smo uvodne domače tekme odigrali v Ajdovščini, kot tudi da smo zadnji dan prestopnega roka ostali brez najboljšega igralca. Vse našteto je pustilo posledice za naše predstave,” je povedal Lučić, ki se je v prvem delu nogometne jeseni soočil z vzponi in padci. Prvi je bil kar boleč, sovpadal je s porazom ob koprskem obisku ajdovskega kotla.

Novogoričanom je šlo precej bolje od nog v vlogi gostov. Ob nekaterih poletnih zmagah je bilo sicer potrebnega precej (po)trpljenja na igrišču in tribunah. Pomagal pa je tudi ščepec sreče in seveda strelski navdih posameznikov. Vrnitev Luke Volariča in prihod Lamina Colleyja sta se v tem pogledu prej ali slej obnesla. Novogoričani so v prvem delu jeseni igrali za gol več, vsaj takšen vtis je dajala rezultatska bilanca. Prvič so ohranili mrežo nedotaknjeno v 9. krogu, ko so gostovali pri ravenskem Fužinarju.

Zimska popotnica

Medtem je z nekaterimi igralskimi rošadami Lučič našel pravo obrambno kombinacijo, ki je uravnotežila zasedbo. Novogoričani so odtlej zadetke prejemali le izjemoma. V rezultatsko luknjo so padli med 14. in 16. krogom, ko so doma klonili z Nafto, remizirali v Brežicah, kjer jim edinkrat ni uspelo zatresti mreže tekmeca, in ostali praznih rok v Beltincih. So se pa zato vrnili v velikem slogu v Kopru, ko so se gostiteljem z obrestmi oddolžili za poraz na prvem medsebojnem soočenju. “Tudi največji klubi se soočajo s težavnejšimi obdobji, ključne tekme pa smo odigrali na visoki ravni. Po svoje je škoda, ker se je jesen že končala. Prepričani pa smo, da lahko osvojimo naslov in se vrnemo v prvo ligo. Tako se bomo tudi postavili na igrišču,” je povedal Lučić.

Gorica zaseda drugo mesto, ki vodi v dodatne kvalifikacije. Za vodilnim Koprom, s katerim je že odigrala obe tekmi, zaostaja dve točki. Toliko pa znaša tudi prednost pred Radomljami, kjer bodo Novogoričani gostovali spomladi, ko bo na sporedu le enajst tekem. “Klubske finance niso najboljše, a upam, da bomo pripeljali kakšnega igralca. Verjetno pa bo kdo tudi odšel,” je povedal Lučić.