Z odhodom Birse labodji spev generacije

NOVA GORICA > Novica o slovesu najbolj reprezentativnega primorskega nogometaša, ki je pustil močan pečat v izbrani vrsti, je, razumljivo, odjeknila. Po svoje je odločitev Valterja Birse razumljiva in tudi logična. Z 32. leti je naenkrat ob zadnjem Mohikancu in kapetanu Bojanu Jokiću postal najstarejši reprezentant. Ne gre tudi spregledati, da je pred dvema mesecema reprezentanci pomahal v slovo tudi njegov soigralec pri Chievu in rekorder v slovenskem dresu s 101 nastopom, Boštjan Cesar. Razlika je v tem, da je šlo v primeru Birse za odločitev igralca, ki je morda prehitel dogodke. “Z Birso sem se pogovoril, to je povsem njegova odločitev, ki jo sprejemam in spoštujem. Pretehtale so klubske obveznosti. Zahvalil bi se mu za vse, veliko je dal slovenskemu nogometu,” je Birsovo odločitev pospremil selektor Tomaž Kavčič.

Rusija in Amerika

Z odhodom Birse se dokončno zapira določeno reprezentančno poglavje. Zaznamovalo ga je jedro nogometašev, ki so Sloveniji priigrali nastop na svetovnem prvenstvu leta 2010. Birsa je v tistem obdobju igral nemara najboljši nogomet reprezentančne kariere, ki jo je začel pri nepolnih 20. letih na prijateljski tekmi s Ciprom. Na poti do SP je z mojstrskim zadetkom na Slovaškem utrl pot Sloveniji v dodatne kvalifikacije in nato prispeval podajo za odločilni gol Zlatka Dedića, ki je Slovenijo odpeljal v Južno Afriko. Po Rusih so si na črni celini čarobno levico Birse zapomnili tudi Američani. Žal je njegov zadetek zadostoval le za remi, sicer bi Slovenijo gotovo gledali tudi v izločilnih bojih. Na krilih izjemnega reprezentančnega poletja je nato blestel tudi z Auxerrom v ligi prvakov.

Zdelo se je, da bo tudi reprezentanca še lep čas žela sadove Birsovega izvrstne forme in bodo gledalci uživali v natančno odmerjenih podajah ter mojstrskih zadetkih. Zaradi spleta okoliščin se želje niso uresničile, pri čemer se ni bilo moč izogniti občutku, da bi lahko generacija 1984/86 iztržila še kaj več. Birsa je bil sicer v najboljših nogometnih letih, klubske in reprezentančne predstave pa so mu prinesle donosno pogodbo z Genoo. Italijanski izbor vsaj po športni plati ni bil posrečen. Birsa je sprva igral malo, bodisi zaradi poškodb bodisi odločitev ali menjav trenerja in klubov. Tudi srečno obdobje pri Milanu zaradi naštetega ni trajalo prav dolgo. Vse skupaj se je zrcalilo tudi na reprezentančnem učinku.

Pomlajevanje se nadaljuje

Igralsko stanovitnost je nato spet ujel na pragu 30. leta pri Chievu, kjer se je z razširjeno družino udomačil, pri čemer je tudi več pozornosti začel posvečati podrobnostim v športni pripravi. Potem ko je našel ustvarjalni mir, je z znanjem in izkušnjami spet postal tudi nepogrešljiv člen reprezentance pod taktirko Srečka Katanca, ki se je sicer dlje časa ubadal z (ne)združljivostjo Birse in Josipa Iličića na igrišču. Oba sta si podobna, a hkrati tudi različna. Morda pa bo Birsovo slovo odprlo več prostora še enemu igrivemu Šempetrcu v izbrani vrsti, Mihi Zajcu. Reprezentančno pomlajevanje pred novim števnim ciklusom, ki se bo septembra začel z ligo narodov, se torej (ne)hote nadaljuje.

"V teh letih sem doživel veliko lepih trenutkov, ki jih lahko prinese samo igranje za državni grb. Ostali bodo za vedno, kot osebe, s katerimi sem delil to pot. Iz srca se zahvaljujem vsem, ki so bili kakorkoli vpleteni v mojo zgodbo in vsem navijačem za podporo. Reprezentanci pa bi rad zaželel vse najboljše v prihodnosti,” je na družbenem omrežju med drugim zapisal Birsa, ki se bo zdaj lahko v miru posvetil klubski karieri. S Chievom je lani poleti podaljšal zvestobo do leta 2021, kitajske ponudbe pa so mu bržkone pomagale pri pogajalskih izhodiščih s klubom iz predmestja Verone. Potem ko si je z menjavo trenerja in z Birso v eni od glavnih vlog Chievo zagotovil obstanek, tudi ni razloga za spremembo klubskega okolja.