Za koprskimi nogometaši je pestra sezona

KOPER> Razmišljanje v koprskem klubu se je skozi sezono temeljito spremenilo, čeprav je le slabo leto mimo od vstopa v jesenski del prvenstva, ki je prinašal nadaljevanje filozofije iz pretekle, šampionske sezone. Za tiste, s slabšim spominom, ni odveč spomniti, da je bil tedaj športni direktor in igralec še vedno Miran Pavlin, trener pa Nedžad Okčić. Cilji so bili visoki, tudi v Evropi. A je bil na poti vanjo zagrebški Dinamo, ki je bil na povratni tekmi - kljub hudemu porazu Koprčanov v Zagrebu - premagljiv. Prav Dinamo je porušil krhko ravnovesje znotraj kluba in moštva, ko je dvakrat odšel Pavlin in enkrat Amir Karić. Toda igrišče je kazalo, da takratna ekipa ne more brez Pavlina. Rezultatski padec je pripomogel, da je prvo merjenje moči znotraj kluba dobil Pavlin, ki je ob drugi vrnitvi na čelo članske ekipe pripeljal Primoža Gliho. Toda tudi ta naveza je počila. Najprej je odšel Pavlin, zatem še Gliha, ki se je vedno pohvalil, da je Koper preživel tudi zato, ker je ustvaril Eneja Jeleniča, čigar odhod je zapolnil proračun kluba. Resnici na ljubo je Jelenič igral že pod njegovim predhodnikom.

Ekipa je pozimi doživela nekaj sprememb, zaostanek, da bi posegla v boj za prvaka, pa je bil preprosto prevelik. Drugo mesto je bilo po zmagi na Bonifiki proti Domžalam dosegljivo, če ne bi priigranega odnesel remi s Triglavom.

Ob delnem pomlajevanju je zimski prestopni rok razburkal le prihod Konstantina Vassiljeva, ki bo, če bo ostal, prav gotovo eden glavnih nosilcev igre v hitro bližajoči se novi sezoni. Počasi je zorelo tisto, kar bi morda lahko v klubu spoznali že pred leti, ko so imeli že v veliki meri domačo ekipo. Vrnitev k okolju, v katerem je FC Koper postajal vse bolj tujek s slabim obiskom tekem, ki je dno dosegel v šampionski sezoni.

Imenovanje nekdanjih domačih nogometašev na strokovne klubske funkcije je bila prva, vključitev več mladih igralcev iz mladinskega pogona med člane pa druga poteza, ki naj bi v prihodnje obrodila sadove in na Bonifiko privabila več gledalcev. Časi za slovenski klubski nogomet so najbrž najtežji od osamosvojitev in prav od ljudi, ki so zdaj v njem, bo odvisno, kako bo v prihodnje. Odhod Jeleniča v Genoo je bila verjetno tista prelomnica, ko je klub spoznal, da se s prodajo in ustvarjanjem igralcev da preživeti. In glede na število igralcev, ki je že šlo po njegovi poti brez odškodnine - nazadnje Rajčevič in Viler - bi lahko bili stabilen prvoligaš že kdaj prej.

ROK MAVER