Za nekatere je bila dovolj že norma
V nedeljo se je v Moskvi končalo svetovno člansko atletsko prvenstvo, ki je Sloveniji prineslo niz razočaranj. Niti najboljša, Kozmus in Rodićeva, na SP nista dosegla rezultatskega vrhunca sezone, za ostale pa je bil, sodeč po izidih, vrhunec sezone že v času osvojitve norme za nastop v Moskvi.
MOSKVA > Slovenska atletska reprezentanca ni izpolnila ciljev vodstva Atletske zveze Slovenije. Načrtovanega odličja metalca kladiva Primoža Kozmusa ni bilo (nesrečno 4. mesto), od dodatnih dveh finalnih uvrstitev pa se je uresničilo le deveto mesto Koprčanke Snežane Rodić, ki se je bolj kot rezultata veselila svoje prve uvrstitve v finale SP na prostem. Celjska metalka kopja Martina Ratej najbrž še premišljuje, kako se ji je po kar nekaj metih čez 60 m to sezono izmuznilo finale. V primerjavi s prejšnjim SP sicer Slovenija po visokih uvrstitvah ni dosti zaostala, saj je ob bronu Kozmusa v Daeguju le še Ratejeva prišla v finale.
Konkurenca v atletiki je sicer ostrejša kot v malodane kateremkoli drugem športu. V Moskvi se je pomerilo 1200 tekmovalcev iz 206 držav. Zato je do odličij in finalnih uvrstitev dvomilijonski državi, kakršna je naša, zelo težko priti. Glede na to, še bolj kot neuresničene načrtovane visoke uvrstitve (te so imele podlago v letošnjih rezultatih kandidatov), boli polom ostalih reprezentantov. V tej kategoriji je svetla izjema polfinalistka Sonja Roman z 18. mestom v teku na 1500 metrov.
Pri večini naše deveterice je - sodeč po gibanju rezultatov - osvojitev norme pomenila vrhunec sezone, čeprav bi ta morala biti na SP. Zakaj naši reprezentanti, ki, mimogrede, niso bili ravno mladi (le dva imata manj kot 30 let) serijsko niso zmogli ali znali biti v najboljši formi na najpomembnejšem tekmovanju sezone?
Odgovor na to bo moral najti strokovni svet AZS. Premik na bolje bo težaven, saj so nekatere zelo pomembne objektivne omejitve znane. Zaradi gospodarske krize mladi atleti z vrhunskim potencialom ob prehodu v člansko konkurenco večinoma nimajo niti zagotovljene vadbe in oskrbe, ki je nujna v profesionalni atletiki, kaj šele temu primernega denarja. Zato v boju s prioritetnimi šolskimi obveznostmi in preživetjem marsikateri talent v razvoju zastane, redki, ki preskok po kakovostni plati opravijo, pa v reprezentanci nimajo prave konkurence.
Predsednik strokovnega sveta AZS Martin Steiner vidi eno od možnih poti: ”Trenerji bi se morali bolj povezovati in izmenjevati izkušnje ter znanje. Vsak obdeluje svoj vrtiček in to ni dobro. Nujno moramo dobiti tudi krožno pokrito dvorano z dvestometrsko stezo, brez katere je otežen ali onemogočen trening v zimski sezoni.”
IGOR MUŠIČ, STA