Za stadiona ni bilo recesije
Primorski športniki so imeli v iztekajočem se letu kaj pokazati, toda izidi so minljivi, medtem ko bosta gradbeni investiciji ostali. Leto 2010 je tako obeležil opazen premik naprej v športni infrastrukturi.
AJDOVŠČINA, KOPER> Najšibkejša točka primorske športne infrastrukture so nogometni objekti, ki so tudi najdražji. In prav zato je zanimivo, da so se v Ajdovščini in v Kopru za gradbeni podvig odločili ravno sredi največje gospodarske krize po drugi svetovni vojni.
Ajdovščina: igralci še v temi, novinarji v vodi
Začenjamo tam, kjer so prvi prerezali trak. Septembrska otvoritev stadiona v Ajdovščini je domačemu prvoligašu dala enomesečni rezultatski pospešek.
Glavnemu naložbeniku (ajdovski občini) in graditelju (družbi Primorje) je potrebno priznati, da sta za dober milijon evrov naredila veliko. Od 81 let starega objekta, narejenega še v času fašistične Italije, je ostala le parcela s temelji porušenih dotrajanih objektov. Povsem na novo urejeno igrišče, nova komunalna infrastruktura, ustrezno odvodnjavanje, namakalni sistem, novi pokriti vzhodna (1000 sedežev) ter zahodna tribuna (700) s poslovnimi in klubskimi prostori ter sanitarijami in povečanim parkiriščem na jugu stadiona dajejo povsem drugo podobo. Nogometni klub Primorje, društvo z eno najdaljših tradicij (čez nekaj dni bo stopilo v 90. leto), je končno dobilo dostojen dom.
Kljub temu ostaja dejstvo, da so v Ajdovščini z zadnjim vlakom ujeli prvoligaško infrastrukturno licenco in še to v njenih spodnjih mejah. V času lokalnih volitev je bilo pač z omejenim denarjem ob pravem času potrebno pokazati rezultat, vendar ajdovski stadion pravzaprav še ni končan. Pravega prvoligaškega nogometa namreč tudi v Sloveniji ni več brez žarometov in na te v Ajdovščini (le še v Kranju jih nimajo) še vedno čakajo. Druga velika hiba je glavna pokrita tribuna, ki sicer omogoča lep razgled novinarjem, snemalcem in posebnim gostom, a je v celoti gledano polizdelek. V vremensko občasno najbolj neprijaznem mestu v državi, kjer kombinacija dežja z močno burjo ni redka, so uporabniki te glavne tribune še vedno skoraj povsem nezaščiteni. Podpredsednik kluba in obenem vodja oddelka visokih gradenj pri graditelju objekta, Primorju d.d., Branko Bakaršič, sicer v marcu obljublja nekaj več zaščite glavne tribune, ki bi na izpostavljenih mestih vsekakor morala imeti steklene pregrade.
Novi stadion ima sicer vse prostore in tehnične naprave za mednarodne nogometne tekme in v načrtih za drugo fazo predvidene elemente za dogradnjo. V to poglavje ob žarometih sodi še dokončna ureditev neasfaltiranega dela površin. Po generalni obnovi kliče preobremenjeno pomožno igrišče ob stadionu. Glede na to, da bo v majhni Ajdovščini, ki danes plačuje grehe za prevelike vložke v tuje igralce in trenerje, prihodnost kakovostnega nogometa zagotovljena le z razvojem celotne piramide domačih mlajših selekcij, bi v mestu burje morali razmišljati o gradnji še enega osvetljenega pomožnega nogometnega igrišča.
Koper: lepa embalaža, atletski del na papirju
Tudi koprski stadion, ki so ga odprli mesec dni pozneje kot ajdovskega, še ni dobil dokončne podobe, kdaj pa jo bo (če jo sploh bo), je odvisno od denarja v prihodnjih letih in drugih dejavnikov. Na zasebni denar se ne gre pretirano zanašati, zato bo predvsem pomembno, ali bodo mestne občinske uprave v prihodnosti, tudi po koncu županovanja Borisa Popoviča, še naklonjene večjim investicijam v šport. Po nekaj letih napovedovanja so dela stekla v volilnem letu (ki v Kopru zaradi znanih zapletov okoli Ankarana sploh ni bilo volilno), pa še to z zamikom treh mesecev, ki mu je botrovalo počasno izdajanje gradbenih dovoljenj. Največje vidne spremembe so tri. Stadion je podoben črki L, saj so ob betonski tribuni na mestu starih slačilnic postavili tribuno za pomembneže, s klubskimi in poslovnimi prostori ter slačilnicami. Druga je odstranitev atletske steze, tretja pa so novi žarometi. Večja pomanjkljivost je nov novinarski stolp, ki je prenizek, zato je pogled na igrišče zelo omejen. Sicer pa ima stadion 4211 sedišč, deset slačilnic, mogočne žaromete na 38 metrih višine, stane osemkrat več kot ajdovski (8,7 milijona), polna cena pa je 12 milijonov zaradi dejstva, da so ga gradili na lizing.
Po letu 1987, ko je bila zgrajena vzhodna tribuna, ki je bila v letošnji temeljiti prenovi obnovljena in pokrita, so bila to prva večja dela na stadionu. Ta je bil prej bolj podoben podrtiji, zdaj pa je dobil prav lično podobo.
Nadgradnja, s katero bi bil na evropski klubski ravni primeren tudi za kaj več kot le tekme predkroga evropskih klubskih pokalov, bi bila zahodna tribuna (na mestu zdajšnje, montažne). Toda najprej bo potrebno napolniti zdajšnjo kapaciteto. Objekt je bil poln trikrat (ob otvoritvi, prvi uradni tekmi državnega prvenstva med Koprom in Olimpijo ter ob gostovanju reprezentance), sicer pa so brezplačne vstopnice v naslednjih tednih pritegnile le nekaj več kot tisoč duš.
V ceno ni vštet le nogometni, temveč tudi osemstezni atletski stadion z betonsko tribuno, ki je nastajal povsem v senci nogometnega. In težko se je znebiti vtisa, da je bil za nekatere dejavnike le nebodigatreba in bolj kot za atletske uporabnike v prvi vrsti osmišljen za pomožno nogometno igrišče. Tako je težko razumeti, da so pri nogometnem tako hiteli z deli in dovoljenji, atletski pa do tega meseca še vedno ni bil povsem končan in ni dobil uporabnega dovoljenja. Atleti so bili globoko po otvoritvi še vedno brezdomci, saj na nebeško modri stezi ne morejo trenirati. Tudi o centru za mete, kjer naj bi treniral celo olimpijski prvak Primož Kozmus, še ni ne duha ne sluha.
IGOR MUŠIČ, ROK MAVER
