Za zlato premagal tekmeca in želodec
Torkov večer je bil za svetovnega balinarskega prvaka Anžeta Petriča in njegove sovaščane iz Gradišča pri Vipavi zelo dolg. Na sprejemu v Kampu Tura so slavljencu ob največjem uspehu dosedanje kariere dobro uro stiskali roko številni podporniki, prejel pa je tudi nekaj priznanj in denarno nagrado.
GRADIŠČE PRI VIPAVI > Športni park pri kampu Tura nad Gradiščem pri Vipavi je bil kraj, kjer je Anže Petrič na poletnih treningih pred svetovnim prvenstvom v maroški Casablanci prelil veliko znoja. Po vrnitvi z zlatim odličjem v hitrostnem zbijanju in z bronastim v štafetnem so znoj zamenjale solze sreče, čestitke in priznanja na prisrčnem sprejemu, ki so mu ga v kampu pripravili domačini. Ob tej priložnosti je nastal tudi naš pogovor.
> Kako se danes spominjate zadnjih trenutkov finala v hitrostnem zbijanju?
“To je bila pika na i dolgoletnim odrekanjem. Po zadnji vrženi krogli je pritekla tudi solza sreče. Za to sem garal celo poletje. Ob razumevanju in podpori družine ter podjetja Petrol, kjer sem zaposlen, sem treniral prav vsak dan. Vzel sem si le teden premora. Mojega uspeha pa ne bi bilo brez pomoči še številnih drugih ljudi iz domačega okolja. Pri zagotavljanju primernega treninga so mi pomagali v balinarskih klubih Nanos in Podskala in vodja kampa Tura Bojana Curk. Za kondicijo je skrbel Miha Golob, posebna stojala za krogle, s pomočjo katerih sem lahko tudi sam delal minutne intervale na treningu hitrostnega zbijanja, pa mi je naredil Jan Vukovič.“
Na sprejemu je Anže Petrič iz rok vipavskega župana Ivana Princesa prejel občinsko priznanje in denarno nagrado v višini tisoč evrov. Priložnostno plaketo in žlahtno kapljico je slavljencu izročil še predsednik območne balinarske zveze Nova Gorica Zvezdan Prinčič. Anžetovi bližnji so poskrbeli za spominsko karikaturo in torto. Direktor Fame Aleksander Lemut je poudaril, da so na Vipavskem ponosni na to, kako je Anže nadaljeval izjemni slovenski septembrski niz vrhunskih športnih dosežkov.
> Verjetno je vaše veselje še toliko večje, ker ste uspeli v disciplini, kjer na največjih tekmovanjih niste igrali ...
“Res je. Običajno sem tekmoval v štafeti. Ko pa je Aleš Borčnik nastop odpovedal, sem dobil priložnost v hitrostnem zbijanju, kar sem zgrabil z obema rokama. Pripravil sem se, kot še nikoli in zmagal. Sicer moram dodati, da mi ležita obe disciplini, saj v obeh uspešno tekmujem tudi v prvi italijanski ligi.”
> Kakšno je bilo vaše počutje po izenačenem rednem delu finala, ko je v dodatni igri odločala vsaka krogla?
“Glede na želodčne težave, ki so me spremljale večji del svetovnega prvenstva, je bilo presenetljivo dobro. Poznalo se je, da sem prišel pripravljen, kot še nikoli in če si močan, si tudi samozavesten in osredotočen. Na semafor nisem gledal niti zaradi časa, niti zaradi rezultata. Nekoliko nenatančen sem bi le na začetku dodatne igre, po tem pa mi je steklo. Tekmec je bil očitno bolj nervozen.”
> Sklepam, da ste imeli podobne težave s hrano kot naši odbojkarji na turnirju svetovne lige v Egiptu.
“Res je bilo približno tako. Le prvi dan v Maroku se je končal brez težav. Na higieno hrane in vode se tam ni mogoče zanesti. Še zdaj imam občasno krče v želodcu. Večji del prvenstva sem preživel ob svežem kruhu in jogurtu ter ob pogostih obiskih toaletnih prostorov, kar se mi je zgodilo še tik pred finalom. Težave sem imel z dehidracijo, saj sem se bal vsake nepreverjene vode. Tudi igrišča so bila precej različna in neravna. V finalu je bilo treba polovico časa metati v klanec, polovico pa navzdol.”
> Kaj si obetate od velikega uspeha na SP?
“Predvsem odprta vrata pri pokroviteljih. Nekaj jih je že pokazalo razumevanje zame. Še lažje bi bilo, če bi balinanje postalo olimpijska disciplina. Morda bomo na vrsti leta 2024.”
> Pred vami je klubska sezona. Kaj pričakujete od nje?
“Ostajam v Borgoneseju. Lani smo bili poraženi v finalu in tokrat želimo do konca, čeprav smo izgubili enega od nosilcev igre. Ta teden si bom sicer še vzel prosto, potem pa bo na vrsti klub.”
> Kje vas bodo domači navijači lahko videli najbližje?
“V Pordenonu in Noventi, dobro uro vožnje od slovensko italijanske meje. Vsa ostala prizorišča so okoli 600 kilometrov daleč.”
IGOR MUŠIČ
