Zabijajo in ne prejemajo golov

BRDO PRI KRANJU > Štiri tekme in štiri zmage z razliko v golih 8:0 je izkupiček poljske izbrane vrste v skupini G, ki ni presenetljiv. Poljaki so se v prejšnjih dveh ciklih uveljavili kot šampioni kvalifikacij, Robert Lewandowski pa kot kralj strelcev, a to ni potešilo apetitov domače športne javnosti, ki je pričakovala tudi odmeven izid na zadnjem velikem tekmovanju. V Rusiji pa pred dobrim letom ni bilo pravega zadovoljstva. Nasprotno. Poljaki so odpotovali domov sklonjenih glav že po skupinskem delu. Selektor Adam Nawalka se je poslovil, glavni reprezentančni aduti pa so ostali s ciljem popravnega izpita na prvenstvu stare celine 2020.

Napadalno topništvo

Zdi se, da so kvalifikacije le dobrodošla vmesna postaja, za novega selektorja Jerzyja Brzeczeka pa tudi lepa priložnost za podrobnejši vpogled v reprezentančni potencial. Napadalni ni bil in niti ni sporen z Lewandowskim, Krzysztofom Piatkom in Arkadiuszom Milikom, ki ga sicer ne bo v Ljubljano. Nadomestil ga bo še en znanec iz italijanskega prvenstva, Dawid Kownacki, ki ga je Sampdoria preteklo zimo sicer posodila Fortuni iz Düsseldorfa. Klubske barve Napolija bo v pisani paleti, ki ga ponuja zvezna vrsta, seveda zastopal Piotr Zielinski.

8:0

je razlika v golih poljske reprezentance po prvih štirih tekmah kvalifikacij

Tudi sicer ima poljska reprezentanca močan italijanski pridih z osmerico zdomcev, ki igrajo na Apeninskem polotoku. Med njimi sta tudi soigralca Jasmina Kurtića pri Spalu. Arkadiusz Reca in Thiago Cionek sicer nista prvi izbor v četverici obrambne vrste, morda pa utegne naturalizirani Brazilec vskočiti v centralni blok, če Kamil Glik ne bi bil nared, kot nekateri ugibajo. Prav nekdanji branilec Torina, ki zdaj brani barve Monaca, je s 190 centimetri pravi obrambni steber. Tudi če ga tekmeci preskočijo, bodo pred golom naleteli na še eno težko premagljivo oviro. Wojciech Szczesny ni zaman vratar Juventusa. Primerjava tržnih vrednosti (100 milijonov evrov : 35) sicer govori v prid Janu Oblaku, a tu ne bo šlo za neposredni dvoboj vratarjev.

Obrambni zid

Aktualno vprašanje je, kako načeti poljsko utrdbo, z igrivostjo ter kombinatoriko Josipa Iličića in Mihe Zajca, hitrostjo Romana Bezjaka ali udarnostjo klasičnih napadalcev. Ob Andražu Šporarju in Robertu Beriću je Matjaž Kek spet vpoklical Tima Matavža, ki je vseh deset reprezentančnih zadetkov dosegel do svojega 24. leta. “Sprva je šlo vse kot po maslu, nato pa se je ustavilo,” je kratko in jedrnato orisal življenje napadalca zdaj 30-letni Matavž. Najbrž ni naključje, da je najučinkovitejše obdobje šempetrskega reprezentanta sovpadlo s prvo nizozemsko petletko v dresih Groningena in PSV Eindhovna.

Potem je sledilo po igralski plati precej manj zadovoljivo obdobje v Nemčiji in Italiji. Predlani se je Matavž vrnil tja, kjer se je v karieri najbolje počutil, na Nizozemsko. Strelskega nagona niso zatrle niti poškodbe, ki so ga zaustavile v pretekli sezoni. Zdaj spet trese mreže v dresu Vitesseja, ki zaseda vrh lestvice nizozemskega prvenstva. Res pa je, da so odigrali komaj pet krogov. “Počakajmo do zime, potem bomo vedeli pri čem smo in kam lahko merimo,” se Matavž zaveda zahtevnosti tekmovanja z nizozemsko sveto trojico, ki jo tvorijo Ajax, PSV in Feyenoord, prav tako pa tudi višine poljske ovire. “Seveda so kakovostni, a tudi mi nadvse potrebujemo točke in si jih želimo,” je na Brdu povedal Matavž.