Zakaj je bil največji

Tisti, ki niso v realnem času spremljali njegovih podvigov, torej rojeni nekako po letu 1980, to težko razumejo, posnetki njegovih potez in golov na you tube in drugod pa ne morejo razkriti vse njegove genialnosti. Seveda je brezpredmetno primerjati najboljše nogometaše različnih obdobij: Maradono s Pelejem, ta dva z Messijem in Christianom Ronaldom, pa z Di Stefanom, Cruijffom ali prvim in pravim Ronaldom, da o tistih iz prve polovice 20. stoletja niti ne govorimo, zato ostanem pri trditvi, da je Maradona najboljši med temi, ki sem jih spremljal, torej med letoma 1978 do 2020.

Moj prvi spomin na Maradono je legendarni gol na beograjski Marakani, ko je v dresu Barcelone z roba kazenskega prostora v sprintu lobal vratarja Crvene zvezde - do tedaj nisem videl nikogar, ki bi to sploh poskušal. Drugi spomin so njegove odlične igre za Napoli, ko je vedno znova našel luknjo v nasprotnikovi obrambi, dosegal zadetke iz najbolj nenavadnih položajev - kotov, iz 40 metrov, z lobi. V tedaj najmočnejši ligi na svetu je iz povprečne ekipe naredil državne prvake.

Nato je nepozabna tekma na SP z Angleži, ki so tedaj imeli strašno ekipo, dve leti pred tem pa so tepli Argentince v Falklandski vojni. A bolj kot prvega se morajo nogometni navdušenci spominjati drugega zadetka - gola stoletja po izboru FIFA. Dva skudeta za Napoli sta mu v tem mestu prinesla nesmrtnost, nogometna poezija in lahkotnost, s katero je preskakoval in nadigraval večje in močnejše nasprotnike, pa simpatije pri vseh nogometnih romantikih. Takrat je bil pri meni nogomet v drugem planu in če mi je kaj žal iz tistega obdobja, je to, da si nisem vsaj enkrat “zlatega dečka” ogledal v živo.

Ne gre pozabiti, da italijanski branilci nikoli niso bili nežni, v 80. letih pa sploh ne, a jih je Maradona spravljal v male žepe. Za revni jug je bil junak, ki je bogatim klubom iz Milana in Torina primazal klofuto in pokazal sredinec. Južnjakom je vrnil dostojanstvo, ostala Italija pa ga je prezirala, kar se je najbolj videlo v finalu SP leta 1990, ko so ga že na predstavitvi izžvižgali. Le nekaj dni prej je v svojem Neaplju “na italijanski način” v polfinalu SP izločil Italijane, kar jih je seveda zelo bolelo. Italijani so tako v finalu navijali za Nemce, Argentincem pa je naslov speljal mehiški sodnik z izmišljeno enajstmetrovko tik pred koncem dvoboja. Maradona je ob koncu tekme zajokal - nemočen nad krivico. In od tistega trenutka je kariera šla navzdol, postajal je vedno bolj osamljen, na plano so prišle njegove zlorabe drog.

Na SP leta 1994 se je vrnil po nekajmesečni trenažni kuri, a izbuljene oči pred kamero ob veselju ob zadetku proti Grčiji so razkrile doping, ki se je seveda potrdil.

Nato nekaj let nisem slišal o Maradoni, razen o njegovih incidentih z novinarji ali funkcionarji ter njegovih težavah s težo in drogami. V živo sem ga prvič videl na SP leta 2006 v Nemčiji, ko je že bil karikatura samega sebe. Na nezanimivem srečanju med Nizozemsko in Argentino je nekaj vrst nad menoj občasno krilil z rokama in neokusno navijal skupaj s prijatelji in najbrž kakšnim od bratrancev in svetovalcev. Bil je bolj širok kot visok. Drugič in zadnjič sem ga v živo videl na SP v Južni Afriki. Ob zmagi nad Južno Korejo s 4:1 je kot selektor Argentine deloval mirno, a je bilo najbrž vse drugače, ko so gavči kasneje v četrtfinalu izgubili z Nemčijo z gladkih 4:0. Bolj mi je ostala v spominu neverjetna zaverovanost argentinskih navijačev v njegove sposobnosti. Vsi so bili prepričani, da jih bo popeljal do naslova svetovnih prvakov. Le eden od morda petnajsterice je dvomil v njegove trenerske sposobnosti ...

Čeprav ni dal največ golov, ni osvojil največ naslovov in ni bil najhitrejši, je zame najboljši nogometaš, ki sem ga spremljal, saj je najbolj vplival na razvoj nogometne igre in družbo v celoti. Prvič: imel je izjemno mehko nogo - zaustavljanje žoge in podaje so bile vrhunske; 2. bil je eksekutor v pravih trenutkih - v ključnih tekmah je prevzel odgovornost in znal zadeti; 3. bil je vodja na igrišču in izven njega - soigralci in navijači so bili zanj pripravljeni umreti; 4. ker se je iz socialnega dna prebil na vrh, je bil idol vseh zatiranih na svetu; 5. krivici in sistemu se je upiral povsod in vedno.

Za vse nogometaše, ki so osvojili kakšno titulo najboljšega, veljajo prve tri točke, za večino njih tudi četrta (npr. za Peleja, Messija, Christiana Ronalda ...), za praktično nikogar drugega pa ne velja peta točka.

V svoji karieri se ni obračal po vetru, temveč mu je kljuboval. Seveda je podpisoval rekordne pogodbe, a je vseeno dal prednost Boci Juniors pred River Platom, Napoliju, ki tedaj zagotovo ni spadal med 20 najboljših in najbogatejših klubov na svetu, pred drugimi velikani, politično se je vedno opredeljeval za malega človeka, prijateljeval s Fidelom Castrom in Hugom Chavezom - preprosto: bil je junak množic, eden od tistih na dnu, ki mu je uspelo.

Prav tako sem prepričan, da je prav njegova zgodba bistveno vplivala na smer razvoja nogometa, ko so v začetku 90. let začeli uvajati strožja pravila, ki so preprečevala grobe prekrške in zaporedne brutalne starte. In seveda: Messi je res po slogu igre najbolj podoben Maradoni, ampak ni Maradona, saj je slednji edinstven in preprosto neponovljiv.