Železni zdravnik France Cokan: Drugi. Razočaranje!

Spet se oglašam, tokrat s poročilom o svetovnem prvenstvu v ironmanu 2011. Pred dvema letoma sem na tem mestu zapisal: “Crissy Wellington je na Havajih ponovno prepričljivo slavila, spet s svojim neomajnim smehljajem. Ni nosila ne aerodinamične čelade ne kompresivnih nogavic, ki so zadnja moda. Niti Avstralec Craig Alexander, tudi on spet na najvišji stopnički, ni nosil aerodinamične čelade.”

Dve leti kasneje sta bila spet zmagovalca ene najtežjih športnih preizkušenj, kar jih je. Alexander je pri 38 letih v Koni postavil nov rekord. Plaval je 51:56, kolesaril 4:24:05 in tekel 2:44:03. Od 1859 triatletov jih je na cilj priteklo 1773, fantastičnih 95,4 odstotka. Zadnji uradno prispeli na cilj znotraj časovne zapore je bil Gary Hermansen iz starostne skupine 50-54 s časom 16:58:59. Sam sem s časom 16:50:43 (plavanje 2:08:16, kolo 7:42:21, tek 6:40:43) zasedel 1766. mesto. V kategoriji 80+ sem bil drugi, zmagal je Lew Hollander (ZDA) s časom 16:45:55, za mano pa je bil Lyle Roberts (ZDA) s časom 16:51:30.

Prvi vtis po opravljenem ironmanu je bil predvsem razočaranje nad drugim mestom. Merili smo se štirje osemdesetletniki, vsi odrasli v ironmanu. Eden je odstopil po kolesarjenju, ostali trije smo se zdrenjali v šestih minutah in prišli na cilj komaj pet minut pred koncem tekme (časovna zapora je za vse enaka, ne glede na starost). Rad bi rekel, da sem bil počasen zaradi valov (nikdar nisem popil toliko slane vode). Veter v prsa me je prisilil, da sem se ulegel nizko na kolo, kar mi je omogočilo, da sem gonil dve prestavi više. Ker pa sem tako malo treniral, je takšno kolesarjenje močno utrudilo hrbtne mišice, in ko sem se spustil v tek, trupa niso mogle več učinkovito držati pokonci. To se mi je prvič zgodilo pred petnajstimi leti, posledica so bili padci naprej; letos jih je bilo sedem. Zanimivo pa je, da sem se pri tem dobro znašel in sem se pri tem poljubljanju zemlje le malo popraskal.

Lew Hollander, ki sem ga pred tremi leti še ujel po tem, ko je pridelal 43 minut prednosti, mi je tokrat ušel. Pri obratu sem bil le malo za njim. Potem pa sem zaslišal prostovoljko na progi vpiti: “Stop, stop!” Odvlekla me je kakšnih 200 metrov nazaj, ker sem bil zgrešil preprogo, ki zazna tekačev čip nad desnim gležnjem. To me je stalo približno toliko časa, kolikor sem na cilju zaostal za zmagovalcem.

Štirje osemdesetletniki na SP so bili rekord, še nikoli jih ni bilo toliko. Padel je tudi absolutni rekord, Alexander je bil za 12 sekund hitrejši od Luca Van Lierdeja leta 1996. Kljub vetru in valovom je na cilj prispelo dobrih 95 odstotkov udeležencev, ob spremljavi rekordno glasnega rjovenja rekordno številne množice. Menda na kvalifikacijskih tekmah med letom tekmuje že skoraj 100.000 kandidatov za nastop na SP na Havajih, in njihova povprečna starost se dviguje - kar je dobro za človeštvo. Raste tudi število držav, ki se vključujejo v to tekmo.

Seveda že iščem kvalifikacijsko tekmo za prihodnje leto, glede na to, da je na naslednje SP avtomatsko uvrščen samo zmagovalec. Vsekakor bo redni trening osemdesetletnemu telesu prišel prav. Letos sem spoznal, da nisem dovolj izkušen za tekmovanje s premalo treninga.

To je bil moj 45. ironman. Kolena so v popolni formi, ker sem pravočasno prenehal smučati in igrati tenis. Hvala bogu.

Tistim, ki so brali moje razlage prednosti Ornisheve diete (Dean Ornish MD: Spectrum) z veseljem, jasno, sporočam, da opravljena magnetna resonanca vratu in glave ter CT abdomna nista pokazala naloženega holesterola, kar je sicer pri osemdesetletnikih tako redek pojav kot je redek normalen popek pri zastavonošah.

FRANCE COKAN

france.cokan@msn.com