Želi si na evropsko olimpijado

NOVA GORICA > Tehnično znanje in psihološka trdnost tolminske članice karate sekcije ŠD Gorica nista bili sporni, saj je Kati Florjančič lani postala mladinska evropska podprvakinja v borbah, vendar pa nihče ni pričakoval, da bo dijakinja zadnjega letnika novogoriške gimnazije že v prvi sezoni med mlajšimi članicami prišla v finale. Tudi sama ni upala na kaj takšnega, je po vrnitvi domov povedala za naš časopis: “Na koncu je bilo srebro tudi zame veliko presenečenje. Morda mi je pomagal običajni pristop. Nikoli se ne ukvarjam kaj dosti z žrebom. Ko postane znana prva nasprotnica, se pač ukvarjam z njo in po tem, če jo premagam, z naslednjo.”

> Kdaj vam je bilo najtežje?

“Večina verjetno misli, da v finalu, vendar pa je bilo najhuje prav med prvo in drugo borbo. S prvima tekmicama, Ukrajinko Melinkovo in Rusinjo Kuznecovo, se namreč v karieri še nisem srečala. Borbe so kontaktni šport in dokler nasprotnice enkrat ne občutiš, nimaš pravih podatkov, kaj lahko pričakuješ. Pomagalo mi je, da sem borbena in raznovrstna. Ko sem se prebila čez prvi dve oviri mi je precej odleglo.”

> Ampak po tem so pa verjetno prišle še kakovostnejše borke ...

“Res je, ampak Italijanki Lallo in Gonzalez sem že poznala iz borb mlajših kategorij. Vedela sem, kako se nanje pripraviti, imela pa sem tudi samozavest zaradi uvodnih zmag. Te borbe sem dokaj gladko dobila. Težko je bilo po tem spet v finalu, saj sem se merila z evropsko in svetovno prvakinjo, Francozinjo Leilo Heurtault. Šlo je na trdo in tesno. Deset sekund pred koncem je bil izid izenačen in v časovni stiski je bilo treba narediti odločilno akcijo. Jasno je bilo, da bo v izenačeni borbi ugledna predstavnica velesile imela pri sodniških odločitvah nekaj prednosti, Žal se mi zaključna akcija ni posrečila. Zato sem uspehu tudi malo razočarana, saj sem bila blizu še večjega presenečenja.”

> Ali se vam z uspehom v Švici odpirajo kakšna nova vrata?

“Gotovo je to priložnost za še hitrejšo uveljavitev, morda tudi za kakšno sponzorstvo, moram pa dodati, da sem imela že doslej za naše razmere dobre razmere za delo. Po lanskem uspehu sem dobila štipendijo Olimpijskega komiteja Slovenije. Podpira me družina, klub je odlično organiziran, bivam v novogoriškem dijaškem domu in tako mi - tudi ob pomoči statusa športnika in razumevanja učiteljev - uspe dobro opraviti tako športne kot šolske obveznosti. Obojega bo letos še več, saj sta pred mano matura in podvojen reprezentančni program, saj se bom skušala prebiti tudi v člansko A ekipo.”

Evropska podprvakinja Kati Florjančič resno trenira karate deset let. Začela je v Tolminu pri Janezu Medji, v vrhunske tekmovalne vode pa jo je popeljal trener ŠD Gorica Rajko Malinović. Kot mlajša članica ob šoli občasno trenira celo dvakrat dnevno. Na EP U 21 je bil za ŠD Gorica s 7. mestom v kategoriji do 75 kg uspešen tudi Teo Otrin.

> Kdaj boste spet tekmovali?

“Že v naslednjih dneh potujem v Amsterdam na evropsko ligo. Tudi po tem bodo tekme skoraj vsak teden. V šoli so že navajeni, da me ob petkih in ponedeljkih ni. Želim si doseči čim več dobrih rezultatov tudi v članski konkurenci in si v boju z zelo resno tekmico, Tjašo Ristič iz Kranja, izboriti eno še prosto mesto za evropsko člansko prvenstvo, ki bo marca v Istanbulu. Če mi bo to uspelo in bom potovala na EP, bom del kvalifikacij za evropske olimpijske igre v Bakuju, kamor se želim uvrstiti.”

> Kakšni so vaši karierni cilji?

“Najprej se želim utrditi v evropskem in nato postopno v svetovnem vrhu kategorije do 21 let, za kar imam na voljo še polni dve leti. Upam, da bom nase opozorila že na jesenskem svetovnem prvenstvu do 21 let v Indoneziji. Sočasno bom skušala biti med boljšimi tudi v absolutni konkurenci. Lepo bi bilo nastopiti tudi na olimpijskih igrah. Naši poznavalci pravijo, da naj bi bil karate uvrščen v program leta 2020. Videli bomo, kaj bo prineslo življenje. Vsekakor nameravam ostati v športu - tako ali drugače. Rada bi študirala fizioterapijo.”

> Koliko so vaši uspehi spremenili pogled na udejstvovanje deklet v borilnih veščinah?

“Nekaj že. V našem klubu je precej deklet. Zelo dobro tekmujeta Manca Komac in moja sestra Ana Florjančič. Nekaj predsodkov je še. So države, kjer borilni športi kotirajo precej višje kot pri nas, na primer v Turčiji, Azebrajdžanu, Franciji ... Lahko rečem, da je karate lep, dinamičen, vsestranski šport in ni nevaren. V borbah je res veliko kontakta, vendar imamo rokavice, ščitnike za telo, goleni in nart. Udarci morajo biti natančni in nadzorovani, sodniki pa so strogi. Sama razen manjših težav z gležnji in koleni še nisem imela poškodb. Dekleta, le pridite!”

IGOR MUŠIČ