Zgodovina EP od leta 1994 pozna le pet prvakov

Če so bila velika rokometna tekmovanja še v osemdesetih letih redka, je v naslednjem obdobju prišlo do korenitega zasuka z zgoščenim rokometnim razporedom. Interval med svetovnimi prvenstvi, ki so dotlej potekala na štiri leta, se je skrajšal na pol. Rokomet je olimpijska družina medse sprejela šele leta 1972 na igrah v Münchnu, veljaki v evropski rokometni zvezi pa so si šele dobri dve desetletji kasneje domislili, da bi lahko pripravili tudi prvenstvo stare celine. Za evropska prvenstva (EP) so rezervirana parna leta, občasno se torej odvijajo tudi v olimpijskem letu, ko se posamezne reprezentance soočijo z dvema velikima tekmovanjema. Kakovost sicer ostaja zgoščena na stari celini, od koder prihajajo tudi vsi svetovni in olimpijski prvaki.

Zaporedje velikih tekmovanj vendarle ni sprožilo inflacije prvakov, tudi sicer pa se razmerja moči niso (občutno) spremenila. Seznam zmagovalcev EP je kratek oziroma se ponavlja. Z zlato medaljo se je okitilo vsega pet reprezentanc. Prvi naslov evropskega prvaka je osvojila Švedska. Sloviti Bengan Boys, ki so dobili vzdevek po selektorju Bengtu Johanssnu, so krojili rokometni zemljevid v devetdesetih letih. Rod Magnusa Wislanderja, Staffana Olssona, Stefana Lövgrena in soigralcev je slavil na štirih od prvih petih izvedb evropskih prvenstev. Švedi so prevlado, ki so jo leta 1996 začasno prekinili Rusi, zaokrožili na domačem evropskem prvenstvu leta 2002, ko so seznam udeleženk z dvanajstih reprezentanc razširili na še vedno aktualnih16.

Evropski prvaki:

> 4 naslovi - Švedska (1994, 1998, 2000, 2002)

> 3 naslovi - Francija (2006, 2010, 2014)

> 2 naslova - Nemčija (2004, 2016)

> 2 naslova - Danska (2008, 2012)

> 1 naslov - Rusija (1996).

Tretja reprezentanca, ki se je vpisala na seznam zmagovalcev EP, je bila leta 2004 Nemčija z najbolj znamenitim rokometnim brkom Heinerjem Brandom na selektorski klopi. Na sedmem EP je svojo več kot desetletje dolgo globalno prevlado začela Francija. Galski petelini so naslovu v Švici dodali še dva in so s tremi celinskimi lovorikami tik za petami Švedski. Zadnja nova država, ki se je vpisala na seznam zmagovalk, je bila Danska, ki ji je to uspelo leta 2008. Ulrik Wilbek je s svojimi izbranci dosežek ponovil leta 2012. Na Poljskem so se pred dvema letoma na evropski prestol vrnili Nemci.

Slovenija? Doslej je izpustila le dve EP, v letih 1998 in 2014. Na Hrvaškem bodo rokometaši torej enajstič zastopali slovenske barve na prvenstvih stare celine. Na krstno EP jih je leta 1994 popeljal Tone Tiselj, ki je Slovenijo vodil tudi na domačem prvenstvu desetletje kasneje. V Ljubljani so se veselili srebra, kar je doslej edina medalja in s tem tudi največji uspeh slovenskih rokometašev na EP. Do lanskega brona na svetovnem prvenstvu v Franciji je bilo to tudi edino slovensko rokometno odličje na velikih tekmovanjih. Obe medalji ima ta čas načeti kapetan Vid Kavtičnik, ki je bil leta 2004 izbran tudi v najboljšo sedmerko prvenstva. Slovenija si je srebro zagotovila po polfinalni zmagi nad Hrvaško.

Tudi drugi največji uspeh slovenskih rokometašev na EP je vezan na dvoboj z južnimi sosedi, ki so bili leta 2000 tako kot letos v vlogi gostiteljev. Dvoboj za peto mesto je imel posebno težo. V igri je bila olimpijska vozovnica. Sredi Zagreba so gostitelji in branilci zlata iz Atlante ostali brez nje. Olimpijskega nastopa v Sydneyju so se veselili aktualni pomočnik selektorja v slovenski izbrani vrsti Uroš Šerbec, Zoran Jovičić, pokojni Iztok Puc in soigralci. Tudi sicer se slovenski rokometaši na območju nekdanje Jugoslavije dobro znajdejo. Leta 2012 so v Srbiji s šestim mestom dosegli tretjo najvišjo uvrstitev na EP, ki pa je imela nekaj grenkega priokusa. V dvoboju za peto mesto in uvrstitev v dodatne kvalifikacije za olimpijske igre jih je ugnala Makedonija, uvodni tekmec slovenske reprezentance na 13. EP v Zagrebu.