Zjutraj delo, potem trening

HARTBERG > Časi, ko so v zahodni Evropi profesionalni odbojkarji z reprezentančno preteklostjo dobro in lagodno živeli, so - z izjemo največjih tujih lig - zgodovina. To je izkusil tudi učenec Salonitove šole, 34-letni bloker Davor Čebron, ki je bil v najboljših časih kapetan ACH Volleyja v ligi prvakov in do olimpijskih kvalifikacij za London tudi stalni član državne reprezentance.

Drugi dom v Avstriji

Potem ko se je v Italiji opekel, je drugi dom našel v Avstriji, kjer kljub veteranskim letom, vse manjšim klubskim proračunom in štiričlanski družini vztraja že šesto leto. Po Tirolu in Waldviertlu je to sezono svoj klub našel v mestecu Hartberg, vzhodno od Gradca, kjer je pri prvoligašu TSV Volksbank Hartberg angažiran kot igralec in pomožni trener. In zakaj se je prvič preselil v klub, ki se bori za obstanek?

“V Walviertlu ob češki meji sicer ni bilo nič narobe, vendar sem proti koncu sezone ob dejstvu, da se bliža konec igralske kariere, ob dveh majhnih otrocih in ženi, ki se še izobražuje v Ljubljani, nameraval končati zdomsko obdobje ali pa se domu vsaj približati. Prvo mi ni uspelo, ker doma primerno plačanega dela ni bilo. Sočasno sem iskal rešitev v južni Avstriji. V Hartbergu so cenili moje izkušnje in mi poslali korektno ponudbo. Denarja za profesionalno pogodbo sicer nimajo, so mi pa nudili pomoč pri iskanju dela, pri pridobivanju trenerske izobrazbe in urejanju bivanja. Vse je steklo zelo hitro in tako si zdaj za življenje družine služim kruh z delom v termah Bad Waltersdorf ter z igranjem in treniranjem odbojke.”

Urnik, ki ni za vsakogar

V zdomstvu se ne cedita med in mleko, a kjer se znajdejo na kupu znanje, izkušnje in volja, se odpre pot do dostojnega, pa čeprav napornega življenja. Urnik, ki ga ima Čebron, ni za vsakogar: ”Večina delovnikov se začne ob 7.30 z vožnjo na trenerski tečaj v Grazu, nadaljuje pa z vračanjem proti Hartbergu, na katerega obrobju so terme. Tam pomagam organizirati različne oblike rekreacije za goste. Pozni popoldnevi in večeri so namenjeni trenerskemu delu in treningu s prvo ekipo. Včasih se zgodi, da vmes ne utegnem stopiti do doma, ampak se tja vrnem šele ob 22.30.”

A če človek ve, za kaj dela, saj so izplačila točna in redna, marsikaj potrpi. Delo v klubu, kjer postavljajo temelje z lastno odbojkarsko šolo, je izziv, ki utegne kar trajati: ”V klubu dolgoročno računajo name kot na trenerja. Zato me tudi podpirajo pri šolanju, tujcev pa ne kupujejo. Letos moram še pomagati kot igralec, saj se borimo za obstanek. Smo predzadnji, a z dobrimi možnostmi, da nam uspe. V prihodnji sezoni pa se bom skoraj gotovo osredotočil na trenersko delo. Stvar dogovora s klubom pa je, v kateri selekciji.“

Življenje v Hartbergu, ki je le uro vožnje oddaljen od Gradca in madžarskega Szombathelya, še pol ure več pa od Maribora, je sicer prijetno, mestece pa je zanimivo tudi za turistični obisk, se pohvali Davor: ”Mesto je malo manjše od Nove Gorice. Vse je v zelenju. Ni težav s parkiranjem, otroško igrišče imamo pred stanovanjem, vrtec je blizu. Po skoraj šestih letih življenja v Avstriji z nemščino nimam težav, kar je dobro, saj v majhnih krajih z angleščino težko shajaš. Odbojka je prvi šport, zato smo igralci spoštovani, na domačih tekmah pa je vsaj 800 od tisočih sedežev polnih. Za sprostitev so le tri kilometre oddaljene Heiltherme Bad Waltersdorf, kjer je na 14 hektarjih kompleks 14 bazenov s številnimi rekreacijskimi, zdraviliškimi, in hotelskimi objekti.”

IGOR MUŠIČ