“Če ti rečejo Slovenec, je to žaljivka”
V Reziji je vroče. Pa ne zaradi poletne vročine, ki je na dan našega obiska neusmiljeno žgala tudi tam, v ledeniški dolini na drugi strani Kanina. Ponedeljek okoli poldneva morda res ni bil ravno najprimernejši čas za obisk; Rezija je bila kot izumrla. Še tiste redke duše, ki so se tu pa tam hladile v kakšni senci, so le nemo opazovale prišleka. So pa zato italijanske zastave, izobešene po številnih hišah tamkajšnjih vasi, glasno kričale, da se v tej lepi, a žal mnogim Slovencem premalo znani slovenski deželi na skrajnem severovzhodu Italije dogaja nekaj čudnega ...
Že ko sva s fotografom v Resiutti zapustila staro regionalno cesto, ki vodi od Vidma proti Trbižu, in zavila v dolino med mogočnimi gorami, nama niti čarobnost pokrajine, ki sva jo oba uzrla prvič, ni zmogla pregnati tesnobe, ki naju je prevevala. “Kar se danes dogaja v Reziji, je fašizem. To je nekaj zelo hudega ... preštevanje, izločevanje. Bog ne daj, da se to prenese na kakšno drugo okolje,” so mi v glavi odmevale besede novogoriškega župana in poslanca Državnega zbora Mirka Brulca.
Brulčev komentar se je nanašal na nedavne dogodke v Reziji: v začetku avgusta so nestrpneži, predvsem člani in podporniki društva Identità e tutela, ki nasprotujejo enačenju rezijanskega ljudstva s slovensko manjšino, s psovkami in grožnjami iz občinske hiše na Ravenci pospremili Gabriela Cherubinija, imetnika prve dvojezične osebne izkaznice v Reziji; le nekaj dni zatem je rezijanska občina vsem občanom na dom poslala (resda anonimni) vprašalnik, v katerem jih sprašuje tudi o tem, kateri narodni skupnosti pripadajo in kakšen je njihov odnos do domovine; pika na i nedemokratičnosti in hudim pritiskom na slovensko narodno skupnost v Reziji pa je nedavna zahteva občinske uprave z županom Sergiom Chinesejem na čelu, da bi morala biti občina Rezija izločena iz zaščitnega zakona za slovensko manjšino v Italiji. S tem pa bi ostala slovenska skupnost v Reziji brez kakršnekoli zaščite ...
Grozeče zastave
Vožnja ob kot Soča smaragdni hudourniški rečici Bila, ki so jo Italijani poimenovali kar po dolini - Rezija (Resia), je sicer nekoliko pomirila vznemirjenost, a prihod v Solbico - vasico, ki med potresom leta 1976 ni bila hudo poškodovana in še danes ohranja arhitekturno podobo stare rezijanske vasi -, kjer naju je na sedežu Zveze slovenskih kulturnih društev že čakala Luigia Negro, je samo potrdil črno slutnjo: v tej prelepi deželi “rozajanski” je nekaj hudo narobe ...
“Ja, zadnje mesece je res hudo!” nama je potožila Luigia Negro, predsednica kulturnega društva Rozajanski dum in odločna borka za slovensko besedo v Reziji. “Še župnik je v nedeljo pri maši dejal, naj se vendar pomirijo strasti in naj se zgladijo spori, sicer ne bo nič dobrega. In vse, ki so v zadnjem času doživeli nacionalistične napade skrajnežev, je prosil odpuščanja,” nam je zaupala. “In te zastave, ki ste jih opazili ... Včasih smo jih izobešali le ob državnih praznikih. Zdaj pa stalno visijo. Italijani želijo s tem poudariti, da je tukaj Italija,” je pojasnila Luigia, ki si je s svojim javnim prizadevanjem za slovensko besedo v Reziji nakopala kar precej nasprotnikov, da ne rečemo sovražnikov ...
PETRA VIDRIH
Več o vročih razmerah v Reziji pišemo v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.