Ruggero Po je svojo profesionalno pot začel v Kopru

Ruggero Po je v 70. letih prejšnjega stoletja s svojimi glasbenimi oddajami sooblikoval italijanski program Radia Koper in tako pripomogel k še večji priljubljenosti te radijske postaje v Italiji.

“Takrat sem bil še zelo mlad, predvsem pa sem si želel delati pred mikrofonom in ustvarjati oddaje. Da bi to lahko to počel, sem moral, kot še veliko mladih s podobnimi ambicijami, v tujino. V Italiji je imel Rai popoln monopol, zato smo svoje misli, ideje in glasove v eter lahko pošiljali na radijskih postajah v Montecarlu, Švici ali v Kopru. Izbral sem Radio Koper, kjer sem ustvaril svojo prvo govorno in glasbeno oddajo Canzoni in Transito, ki je bila za tiste čase zelo napredna. Pisalo se je leto 1973 in oddaja je postala neverjetno priljubljena. Kasneje sem vodil številne druge oddaje, v katerih sem neobremenjeno, včasih tudi malce predrzno klepetal s poslušalci, delal intervjuje in predstavljal glasbene novosti. Komercialne radijske postaje, ki so začele delovati nekaj let kasneje, so prevzele način dela, ki smo ga proslavili na Radiu Koper,” se Ruggero Po spominja svojih začetkov na radiu, na katerem sva bila nekaj časa kolega.

> Kdaj ste se zapisali radijskemu mediju?

“Vedno rad povem, da sem se rodil s tem medijem. Verjeli ali ne, imel sem enajst ali dvanajst let, ko sem v svojem bloku uvedel interni radio. Predvajal sem svoje najbolj priljubljene popevke. Pa to ni bilo vse! Organiziral sem otroške pevske festivale v domači soseski in posnetke predvajal na svojem radiu. Še vedno sem presenečen, ko se spomnim, kaj vse lahko naredi otrok, če si to resnično želi.”

> Kdo vam je na začetku vaše profesionalne poti dal potrebne napotke?

“Bilo jih je več. V Kopru mi je takoj zaupala Lucia Scher, takratna glavna urednica programa v italijanskem jeziku. Vedno ji bom hvaležen. Ko sem leta 1987 pristal na Radiorai, sem dobil svojega drugega odličnega učitelja Corrada Guerzonija, ki me je uvedel v skrivnosti dobrega novinarstva.”

> Iskreno, koliko polen so vam nametali pod noge in kako ste jih preskočili? Nikoli niste vrgli puške v koruzo, kajne?

“Sem človek, ki gleda naprej in zna tudi pozabiti. Polen je bilo ogromno, včasih je tudi bolelo, ampak danes nikomur ne zamerim.”

> Je bilo težko dobiti delo na javni radijski postaji v Italiji?

“Petnajst let sem vsakih nekaj mesecev v kadrovsko službo pošiljal svoj življenjepis z dokazili o izobrazbi in izkušnjah. Končno so me poklicali na pogovor in me pogodbeno zaposlili za devet mesecev. Vse to se je zgodilo, ko sem že mislil, da iz te moke ne bo kruha. Manjkalo mi je le malo do štiridesetega rojstnega dneva.”

> Takrat ste se moral iz rojstnega Carpija preseliti v Rim ...

“To sem storil z velikim veseljem. Rim je prekrasno mesto z dobro klimo. Tudi kulturno dogajanje ima zelo živahno.”

> Vem, da ste nekaj let poročali tudi s sanremskega festivala.

“Delal sem različne stvari: bil sem redaktor, spremljal sem kroniko, potem pa so ugotovili, da imam tudi pravšnji glas za mikrofon. Tako sem začel voditi radijske dnevnike. Festival v Sanremu je bil zabava, dodatek, ki so mi ga odobrili vodilni, saj so vedeli, da sem dolga leta delal na glasbenem področju. Osem let sem vodil radijske prenose vseh festivalskih večerov, skupaj s kolegico Carlotto Tedeschi.”

> Kateri sanremski festival vam je še posebej ostal v spominu?

“Zagotovo vsi festivali v 80. letih prejšnjega stoletja. Tekmovalne popevke so bile res dobre, spoznal sem svetovno znane izvajalce. Še danes se z obilico neverjetnih občutkov spominjam srečanja s Freddyjem Mercuryjem, ko je skupina Queen v Sanremu predstavili uspešnico Radio Gaga. In spominjam se še skoraj neznane Fiorelle Mannoie, ki naju je - vas, Majda, in mene - povabila v svojo hotelsko sobo, kjer sva lahko poslušala njeno popevko Quello che le donne non dicono, preden jo je zvečer zapela v gledališču Ariston. Želela je slišati najino mnenje. Menim, da je to zagotovo njena največja uspešnica, prelepa popevka, s katero se je proslavila.”

> Ostaniva pri sanremskem festivalu. Kaj menite o ekipi, ki bo krmarila prihodnji festival?

“Za Giannija Morandija nimam besedice kritike. Je moj prijatelj, doma iz mojih krajev, moj letnik, veliki zabavljač in enkraten pevec, vedno v koraku s časom. Dekleti Belen Rondriquez in Elisabetto Canalis pa bi pustil kar doma. Minil je čas 'valet' oziroma asistentk, arhaičnih podob iz televizijskih šovov. Morandiju in ekipi želim obilo uspeha!”

> Ste urednik in voditelj elitne oddaje Radio Anch'Io, ki gre v eter od ponedeljka do petka med 9. in 10. uro. Nastala je ob koncu 70. let prejšnjega stoletja in vodili so jo, med drugimi, tudi Gianni Bisiach, Arrigo Levi, Oriana Fallaci in Umberto Eco.

“Ko so mi ponudili vodenje te oddaje, sem mislil, da ne slišim dobro. Ko sem dojel, da mislijo resno, sem ponudbo še nekaj dni premleval. Ni lahko naslediti tako zvenečih imen. Sprejel sem izziv in se lotil dela. Povem vam, da je za vsakega, ki opravlja moj poklic, vodenje takšne oddaje absolutno najbolj zaželen cilj, dokaz, da si nekaj dosegel na svojem področju.”

> Kako pripravljate oddajo? Katera osebnost, ki ste jo gostili, je na vas naredila največji vtis?

“Tematiko, ki naj bi jo obravnavali, predlagam sam. Dan pred oddajo jo odobri direktor Antonio Preziosi. Redakcijo poleg mene sestavljajo še štiri asistentke in režiser. Po navadi govorimo o aktualnih domačih političnih temah, ekonomiji, zunanji politiki, ne manjkajo pa tudi oddaje, posvečene kulturi, socialnim temam in kroniki. Med osebnostmi, ki so me prevzele, moram izpostaviti bivšega poljskega predsednika, Nobelovega nagrajenca Lecha Walenso. Tudi razočaralo me je kar nekaj vidnih osebnosti, a bom imena zadržal zase.”

> Kako ocenjujete trenutno italijansko politiko? V zadnjem obdobju lahko prebiramo veliko o zasebnih dogodivščinah vašega premierja. Ste tudi o tem spregovorili v oddaji Radio Anch'Io?

“V tem obdobju redno vsak dan s svojimi gosti raje govorimo o političnim scenariju bližnje prihodnosti v naši državi.”

> Kako gledate na svojo profesionalno pot?

“Življenje, tudi profesionalno, je v nenehnem gibanju. Naprej, seveda. Do oddaje Radio Anch'Io sem plezal stopničko za stopničko, nič mi ni bilo podarjenega. V vse sem vložil veliko truda in energije. Komercialna radijska postaja, v mojem primeru Radio Bruno v rojstnem Carpiju, je bila velika šola. V eni osebi si bil novinar, tehnik, glasbeni urednik ... Ponosen sem na vse, kar sem doslej počel, čeprav mi na trenutke ni bilo lahko.”

> Znano je, da ste ljubitelj dobre hrane, ki svoj prosti čas rad preživlja za štedilnikom …

“Res je, neverjetno rad kuham. In to plačuje moje telo. Ko pripravljam poslastice, se moji sosedje postavijo v vrsto pred mojimi hišnimi vrati, ha, ha! Ne boste verjeli, čevapčiči so ena izmed mojih najljubših jedi, ki jih pripravljam. Vsi jih pohvalijo. Resnici na ljubo pa sem pri vas jedel veliko boljše. Ajvarja pri nas ne dobim, zato prosim kolege, ki gredo službeno v Trst, da mi ga prinesejo. Vedno ga imam na zalogi!”

> Nekoč so bile glasbene note v centru vaše pozornosti …

“Še danes si ne predstavljam življenja brez glasbe. Ko vozim, poslušam radijske postaje, ki predvajajo samo glasbo. Obožujem pop glasbo in nostalgično se spominjam 80. let prejšnjega stoletja. Profesionalno pa sploh ne pogrešam sveta šovbiznisa. Nikoli mi ni ugajal!”

> Kateri pregovor ali rek vam je blizu?

“To je verz priznanega rimskega kantavtorja Francesca De Gregorija: 'Pravega igralca spoznaš po pogumu, nesebičnosti in fantaziji.' Za svojega sem vzel tudi verz Gina Paolija, kantavtorja iz Genove: 'Vse poti so prave, tudi tiste zgrešene. Vendar nikoli ne moreš biti povsem gotov ...'”

MAJDA SANTIN

Z bivšim poljskim predsednikom, Nobelovim nagrajenem Lechom Waleso

Ruggero Po: “Vodil sem številne oddaje, v katerih sem neobremenjeno, včasih tudi malce predrzno klepetal s poslušalci, delal intervjuje in predstavljal glasbene novosti. Komercialne radijske postaje, ki so začele delovati nekaj let kasneje, so prevzele način dela, ki smo ga proslavili na Radiu Koper.”