“Današnja slovenska vojska je v službi natovskega imperializma”
Da je knjiga po brechtovsko lahko tudi orožje, ki jo je treba vzeti v roke, brez dvoma drži tudi za knjigo Miklavža Komelja Kako misliti partizansko umetnost? (založba /*cf. Oranžna zbirka). Knjiga ni samo oblečena v Priročnik za diverzante, ki ga je izdal inženjerski oddelek Glavnega štaba NOV in POS, eksplozivna je tudi njena vsebina.
“Zadnji čas je, da si namesto prizadevanj, da bi spomin na partizanstvo integrirali v horizont restavriranega kapitalizma, zastavimo vprašanje, kako nam lahko mišljenje partizanstva pomaga pri prebitju tega horizonta,” piše avtor v uvodu knjige. Komeljeva knjiga lahko v teh časih, ko se zdi, da je svet v slepi ulici razvoja, kamor ga je potisnil globalni kapitalizem, deluje bodrilno in inspirativno. Revolucionarno preteklost namreč trga konformizmu, ki se jo polašča.
“V knjigi poudarjam, da sta danes demoniziranje partizanstva in karnevalska identifikacija z njim pogosto dve plati istega nesporazuma,” je Komelj dejal v intervjuju za Primorske novice, ki ga v celoti objavljamo v prilogi 7. val. “Vprašati se moramo, kdaj sploh imamo pravico, da se sklicujemo na partizanstvo. Če se na primer zgodi, da je spomin na partizanstvo zlorabljen za poveličevanje današnje slovenske vojske, je to po mojem velika potvorba in sramota. Današnja slovenska vojska je v službi natovskega imperializma, ki je popolno nasprotje tega, za kar so se borili partizani.”
Miklavž Komelj je v svojem dojemanju partizanstva in partizanske umetnosti radikalen in za sedanji čas subverziven. “Partizanska umetnost me zanima kot eden od primerov srečanja umetnosti in revolucije, umetnosti in osvobodilnega gibanja.”
Komelj je kritičen tudi do parole o “spravi”. “Kdo pa je, lepo vas prosim, dosegel spravo?” se polemično sprašuje v intervjuju. Po njegovem je “narodna sprava” problematična že kot pojem. “Gre za reakcionarno koncepcijo homogeniziranja etnične skupnosti, to je, če hočete, retorika, s kakršno je v povojni Španiji operiral Franco. Ni naključje, da je program slovenske narodne sprave precej pred Spomenko Hribar lansirala belogardistična emigracija.”