“Le redki slovenski mediji objektivno poročajo o dogajanju v manjšini”

Skupaj z listo sta bila za predsednika Unije Italijanov izvoljena Furio Radin, tudi poslanec italijanske narodnosti v hrvaškem saboru, in Maurizio Tremul. Pravzaprav sta bila oba ponovno izvoljena, le da so jima tokrat zaupanje izrekli volilci neposredno na volitvah, ne pa, kot doslej, posredno preko skupščine Unije. Radin bo še nadaljnja štiri leta predsednik Unije Italijanov, Tremul pa znova predsednik izvršnega odbora Unije. V vodstvu manjšinske organizacije je Tremul, sicer doma iz Bertokov pri Kopru, neprekinjeno že od leta 1991.

> Izvoljeni ste bili za predsednika izvršnega odbora Italijanske unije. Spet izvoljeni, a tokrat neposredno. Čutite zaradi tega večjo odgovornost do volilcev italijanske narodnosti? Imate zaradi tega več moči?

“Prvič se je zgodilo, da sva bila oba predsednika Italijanske unije, Furio Radin in jaz, izvoljena neposredno. Prvič v zgodovini italijanske manjšine. To moram poudariti, saj bralci nimajo prav veliko možnosti, da bi bili seznanjeni z vsem, kar se dogaja v italijanski narodnostni skupnosti. Le redki slovenski mediji redno in objektivno spremljajo dogajanje v manjšini. Ljudem, ki živijo na tem našem območju, v Istri, ni omogočeno, da bi se vsi med seboj bolje poznali, da bi bili bolje seznanjeni tudi s tem, kar počne avtohtona italijanska skupnost. To je seveda zelo nenavadno, saj je prav ta skupnost v preteklih stoletjih sooblikovala kulturno identiteto Istre, ji dala zelo močan istrsko-beneški pečat.”

> Italijanska manjšina se je ob razpadu Jugoslavije demokratizirala, vendar je šele pred kratkim uvedla volilni sistem, ki močno spominja na predsedniškega, torej neposredne volitve dveh predsednikov ...

“Leta 1991, ob koncu dolgega procesa sprememb, smo razpustili dotedanjo krovno organizacijo manjšine, Unijo Italijanov Istre in Reke, in ustanovili novo Italijansko unijo. Sprejeli smo demokratično načelo, po katerem člani italijanske manjšine iz Slovenije in Hrvaške na štiri leta volijo skupščino Unije, ki je najvišji predstavniški organ manjšine. Skupščina je potem izvolila predsednika Unije in predsednika izvršnega odbora Unije. Pred nekaj meseci pa smo spremenili statut naše organizacije. Ta po novem določa, da pripadniki italijanske narodnosti ne volijo neposredno samo članov skupščine, ampak tudi oba predsednika. Vsaka lista, ki nastopi na volitvah, mora imeti kandidata za obe predsedniški mesti, za Unijo in za izvršni odbor, in eden mora biti iz Hrvaške in drugi iz Slovenije.”

> Zakaj takšna sprememba?

“Zato, da se zagotovi enotnost italijanske narodnosti in organizacije, ki pooseblja to enotnost. S statutarnimi spremembami smo hoteli zagotoviti, da vrh Italijanske unije predstavlja tako Italijane, ki živijo v Sloveniji, kot Italijane, ki živijo na Hrvaškem. S temi volitvami se je zgodila izjemno pomembna stvar: združenje, ki ima približno 37.000 članov, državljanov dveh avtonomnih in suverenih držav, Slovenije, ki je članica Evropske unije in je v evrskem območju, in Hrvaške, ki je zunaj EU in ima svojo valuto, kuno, je na miren in izjemno civiliziran način izvolilo svojih 74 predstavnikov. Volitve so potekale v 51 Skupnostih Italijanov, kjer so izvolili svoje predstavnike v skupščino Unije in oba predsednika. Ne poznam nobene druge manjšine v sosednjih evropskih državah, ki bi svoje predstavnike izvolila neposredno in bi ti predstavniki zastopali manjšinske realnosti dveh držav. Ponavljam, to je izjemen dogodek.”

> Ampak odziva v širši javnosti ni bilo, ali pa je bil šibek ...

“Mi smo na to izjemnost opozorili že pred volitvami. Druga lista, ki je nastopila na volitvah (Unija za Skupnosti Silvana Saua in Oriette Marot, op. av.), te izjemnosti ni posebej izpostavila. Tudi javni mediji temu niso namenjali posebne pozornosti.”

> Ampak kljub izjemnosti tega dogodka se je volitev udeležilo sorazmerno malo pripadnikov italijanske narodnosti, samo 28 odstotkov ...

“Ne bi rekel, da je bila nizka. Volilna udeležba na referendumu o arbitraži, ko je šlo za nacionalne interese Slovenije, je bila, denimo, le nekaj več kot 42-odstotna. Tudi drugod po Evropi se trgajo vezi zaupanja med politiko in volilci in je udeležba na volitvah vse nižja. Volitev za vodstvo Italijanske unije, organizacije, ki združuje slovenske in hrvaške državljane italijanske narodnosti, se je udeležilo skoraj 11.000 volilcev. Je to malo za manjšinsko organizacijo? Ne bi rekel.”

> Vaša lista Orgoglio Italiano (Italijanski ponos) je zmagala v skoraj vseh skupnostih v Istri, razen v nekaterih večjih, a za italijansko manjšino zelo pomembnih centrih: na Reki, v Rovinju in Piranu. Ste analizirali vzroke za tak rezultat?

“Čeprav smo na Reki izgubili, smo dosegli dober rezultat. V Rovinju nas rezultat ne zadovoljuje. Izgubili smo tudi v Piranu, vendar smo tu že prej vedeli, da bomo verjetno izgubili. Zmagali pa smo v Kopru, v Izoli ...”

> Samo v eni Skupnosti Italijanov ...

“Če upoštevamo skupen rezultat v obeh Skupnostih Italijanov (v Izoli delujeta dve Skupnosti Italijanov - Dante Alighieri in Besenghi degli Ughi, op. av.), smo zmagali tudi v Izoli, kar je zelo pomemben rezultat. Prevladali smo v Pulju, v Umagu ... V tem trenutku rezultate volitev še analiziramo, zlasti v Rovinju ... Volilce namreč želimo prepričati o dobronamernosti našega programa.”

> Konkurenčna lista je v volilni kampanji zahtevala večjo avtonomijo za Skupnosti Italijanov, več pristojnosti zanje, decentralizacijo. Kaj menite, je to resničen problem v italijanski manjšini? Kako se boste ravnali zdaj, ko ste na oblasti?

“Ko razmišljamo o predlogih konkurenčne liste, ne smemo pozabiti na to, kdo stoji za njimi. O valorizaciji Skupnosti Italijanov govori nekdo, ki je na kulturnem področju v Izoli hotel vsiliti prevlado Samoupravne skupnosti italijanske narodnosti nad Skupnostmi Italijanov. Vprašujem se, kakšna je verodostojnost izjav nekoga, ki v volilni kampanji govori, da želi povečati vlogo Skupnosti Italijanov, doma pa počne prav nasprotno? Vendar me ta vprašanja v tem hipu zelo malo zanimajo. Volitve so končane in potrebno je gledati naprej. Mi smo predlagali, da bi dali večjo težo, pomembnejšo vlogo in avtonomijo Skupnostim Italijanom ...”

> Torej isto kot konkurenčna lista?

“Res je. Vendar je razlika v tem, kako bi to izpeljala konkurenčna lista in kako bomo to storili mi. Mi smo predlagali nekaj zelo operativnih stvari.”

> Na primer?

“Zmanjšati število članov skupščine Italijanske unije in oblikovati svet Skupnosti Italijanov z močjo veta o vseh vprašanjih, ki so življenjskega pomena za posamezne Skupnosti. Konkurenčna lista ni imela konkretnega predloga glede avtonomije Skupnosti Italijanov. Mi bomo svojo vizijo večje avtonomije Skupnosti izpeljali, jo povezali s projektom večje enotnosti Italijanske unije. Institucionalne in politične enotnosti Unije v odnosu do držav in lokalnih skupnosti. Ta dva vidika sta povezana in sta življenjsko pomembna. Skupnosti Italijanov morajo imeti več moči pri odločanju o kulturni dejavnosti in sredstvih, s katerimi razpolagajo, vendar je potrebno ob tem upoštevati tudi skupni interes italijanske skupnosti.”

> Obstaja nevarnost, da bi večja avtonomija Skupnosti Italijanov pripeljala do razkola med Italijani v Sloveniji in na Hrvaškem?

“Dejstvo, da je naša lista na volitvah dosegla večino tako med Italijani v Sloveniji kot med Italijani na Hrvaškem, kaže na to, kako je za pripadnike manjšine pomembno vprašanje enotnosti. Nedvomno si nekatere politične sile prizadevajo za to, da bi bili dve avtonomni italijanski manjšini, ena v Sloveniji in druga na Hrvaškem, vsaka s svojimi predstavniki. To so dolga leta podpirale mnoge politične sile v Sloveniji. Te sile so svoje privržence pridobile tudi znotraj italijanske skupnosti. Ta svoj projekt delitve so obnovili tudi na letošnjih volitvah, vendar brez uspeha, saj se volilci zanj niso odločili. Nevarnost razkola v italijanski manjšini je zmeraj živa, saj v organizaciji, kot je Italijanska unija, ne moreš sankcionirati kršenja notranjih pravil. Unija ni država, nima zakonov, kot jih ima država. Mi imamo sicer svoja notranja pravila, do katerih imajo člani moralno obveznost. Če nekdo ta pravila krši, pa ga ne moreš kaznovati tako, kot država kaznuje državljane, ki kršijo zakone. Zato moramo delovati s konsenzom, dosegati homogenost. Vsak dan moramo dosegati enotnost italijanske manjšine, da bi dokazali, da je enotnost vrednota, za katero se je vredno boriti.”

> V vodstvu Italijanske unije ste neprekinjeno že od leta 1991. A tudi če pogledamo konkurenčno listo, vidimo, da je kandidat za predsednika Silvano Sau bil zadnji predsednik bivše Unije Italijanov Istre in Reke pred 20 leti. Kdaj bodo na površje prišle nove sile? Zakaj v manjšinski politiki ni mladih?

“Res je, italijanska skupnost ima probleme z mladimi. To je znano. In je splošen problem. Vendar pa je bilo na letošnjih volitvah v skupščino Italijanske unije izvoljenih mnogo mladih poslancev. Nekatere Skupnosti Italijanov vodijo mladi, kar pomeni, da prihaja do generacijskega premika. Podoben problem je tudi v vodstvu italijanske narodnosti. V vodstvu Italijanske unije sem od leta 1991 in že samo to dejstvo odpira vprašanje generacijske menjave, pa čeprav se nimam za starega, saj sem rojen leta 1962, a sem se s politiko začel ukvarjati sorazmerno zgodaj. V obsežnem procesu reforme manjšinske politike je bil na začetku devetdesetih let zamenjan skoraj ves starejši politični razred. Tedaj so se na manjšinski sceni pojavili mladi, še neuveljavljeni pripadniki manjšine, Roberto Battelli, denimo, in Furio Radin. Tedaj je prišlo do generacijske menjave. Kljub temu pa se ta problem znova postavlja z vso močjo. Rešiti ga moramo že v tem mandatu, najti mlade, ki jim bomo v prihodnje zaupali vodenje manjšinskih struktur. Seveda pa položaj ni tako tragičen, kot ga poskušajo nekateri prikazati. V vodstvu založbe Edit na Reki je oseba, za katero ne moremo reči, da je stara. Tudi v vodstvu Italijanske drame je oseba, ki je stara kot jaz. Direktor Centra Carla Combija v Kopru je zelo mlad. Prav tako imamo nekaj zelo mladih ravnateljev šol tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem. Javnosti se torej servira podoba italijanske skupnosti, ki naj bi bila okostenela, z vedno istimi voditelji, kot da se nič ne bi spreminjalo. To je pristransko in zlonamerno. Na stvar moramo gledati celovito. V italijanski manjšini se dogaja proces pomlajevanja, zlasti v vodstvih manjšinskih institucij. V izvršni odbor Unije bom, denimo, kot predsednik poskušal pritegniti čim več mladih sposobnih ljudi.”

> Katerih nalog se boste najprej lotili?

“Najprej bomo izpeljali decentralizacijo v Italijanski uniji in ustanovili svet Skupnosti Italijanov z večjimi pristojnostmi. Zmanjšali število članov skupščine Unije in jo tako narediti bolj gibčno in operativno. Izpeljali bomo take strukturne spremembe v Uniji, da se bo organizacija spremenila v učinkovit servis za posamezne Skupnosti in manjšinske ustanove. Ustvarili bomo takšno profesionalno strukturo, ki bo dajala učinkovite odgovore na zahteve pripadnikov manjšine. Integrirali in naredili bomo bolj funkcionalne strukture Italijanske unije v Kopru in na Reki, saj je samo eno mesto, kjer se sprejemajo odločitve, to je skupščina Italijanske unije. Tudi v Istri bomo oblikovali decentralizirano strukturo Unije, da bi bili tudi tu bliže rojakom. To so bistvene naloge na notranji fronti. Prepričan sem, da bo to naša linija delovanja.”

> Kakšna pa bo politika Italijanske unije do ezulskih organizacij v Italiji? Bo prišlo do kakšne oblike koordinacije?

“Že pred leti smo predlagali, ob podpori nekaterih italijanskih politikov, ki so nam blizu, koordinacijo med ezuli in italijansko manjšino. To bi bila ali formalna ali neformalna koordinacija, ki bi okrepila sodelovanje med tema dvema svetovoma. Takšna je naša želja in upamo, da bodo tudi ezuli želeli z nami sodelovati na bolj konkreten način kot doslej. To je tako samoumeven cilj, da ga med volilno kampanjo nismo niti posebej poudarjali. Želimo si tesnega sodelovanja in sinergije z ezuli in prav tako želimo tesno sodelovati z drugimi manjšinami v sosednjih državah, zlasti s slovensko manjšino v Italiji. Mi torej želimo sodelovati, vendar morajo tudi drugi čutiti to potrebo.”

ROBERT ŠKRLJ