Terry Jones o smislu smeha in nesmislu vojne
Vidi, kako strmijo vanj. Ga tiho primerjajo, zdaj skoraj sedemdesetletnega gospoda, s tistim navihancem iz kultnih skečev. In že ob prihodu pred zbrane novinarje in druge radovedneže se ves nasmejan spomni: “Ko sem v Smislu življenja igral debelega gospoda Creosota, so me zjutraj maskirali kar tri ure. Mi dodajali vse tiste kilograme. Masker mi je dejal: Le poglej se, tak boš videti čez trideset let.” Pogladi se po podbradku. “No ja, ampak tako hudo pa vendarle ni.”
Zakuhal je nekaj najznamenitejših poglavij v zgodovini humorja, televizije, filma. Vseh štirinajst let, od 1969 do 1983, je bil član britanske skupine Monty Python. Še več - četudi tega ne bi priznal, niti če bi ga mučili z mehkimi blazinami in udobnim foteljem (glej skeč o španski inkviziciji!), je bil prav on tisti, ki je tovariše bodril ob hudi uri, jih spodbujal k nadaljnjemu pletenju nanizanke. Režiral je večino njenih delov in vse tri celovečerce: Sveti gral (v sodelovanju s Terryjem Gilliamom), Brianovo življenje in Smisel življenja. V slednjem je nepozabno zlezel pod tolščo gromozanskega gospoda Creosota, ki po požrtiji eksplodira sredi restavracije, v Brianovem življenju pa je kot jezikava Brianova mati izrekel stavek, ki ga minula tri desetletja zalezuje vztrajneje kakor lastna senca. Ko njen sin nehote in čez noč izumi novo religijo, babura z domačega okna čredi obsedenih častilcev zabrusi: “He's not the Messiah. He's a very naughty boy!” (Ni mesija! Je zelo poreden fant!)
Nihče se ni smejal!
A Terry Jones je uglajen gospod, ki znova in znova potrpežljivo pojasnjuje etape slavne minulosti. Na deževnem Motovunu, kjer so mu podelili častno nagrado maverick - kakor govori že njeno ime, je rezervirana za neodvisne, svobodne ume -, je ob prihodu zadovoljno zagodel: “Vreme je naravnost krasno! Prihajam iz Walesa, zato obožujem dež. Veste, bal sem se, da bo Istra svetla, sončna, vroča. Pa mi je odleglo, ko sem videl, da je kakor doma.”
Led je prebit, spraševalca zdrvita k smislu dne - zakulisju kulta. “V Angliji je na začetku šestdesetih prišlo do velike revolucije v komediji, v satiri,” gost pojasnjuje predzgodovino. “Nenadoma se je bilo mogoče šaliti iz politikov, česar si prej nisi mogel privoščiti. Naša šesterica, ki se je zbrala nekaj let pozneje, pa je želela zbežati od satire in ustvarjati kaj butastega. Kake posebne filozofije nismo imeli. Naše glavno načelo je bilo: počnimo, kar nas spravlja v smeh. Danes je ne bi več odnesli tako poceni. Ko smo imeli prvi razgovor na BBC, so nas možje v kravatah najprej vprašali, o čem bo govoril naš šov. Rekli smo: 'Ne vemo.' Vprašali so, kdo bo naša ciljna publika. Rekli smo: 'Ne vemo.' Vprašali so, ali bomo v šovu imeli glasbo, pesmi. Rekli smo: 'Ne vemo.' Vprašali so, kako bo šovu ime. Rekli smo: 'Ne vemo.' Nekaj so si mrmrali, zatem pa povedali: 'Fantje, za začetek vam lahko ponudimo le trinajst oddaj.' Danes je nemogoče, da bi se zgodilo kaj takega. Zdaj morajo natančno vedeti, kaj bodo snemali, kdo je ciljna publika, delajo analize, preizkuse, vse je predvideno ... Imeli smo srečo, da so nam pustili ustvarjati, kar se je zdelo smešno nam šestim. Šefom naše početje ni bilo niti najmanj smešno.”
Zasloveli niso čez noč, vse prej kot to: “Na pot smo krenili počasi. Če se prav spomnim, je bil prvi televizijski skeč, ki smo ga posneli, tisti, v katerem kamera kaže Grahama Chapmana in mene, kako sloniva na ograji, gledava nekam čez polje, opazujeva ovce, se pogovarjava o njih. Ugotavljava, da očitno skušajo leteti. Komentirava, kaj vidiva - ovce gnezdijo v drevesni krošnji, skačejo iz nje, a cepajo na tla. V občinstvu, ki si je premierno ogledalo skeč, so bili povečini upokojenci, ki so zaradi našega imena - Leteči cirkus Montyja Pythona - pričakovali cirkuško točko. Vladala je smrtna tišina. John Cleese je v garderobi Michaelu Palinu rekel: 'A se zavedaš, da se je mogoče prvič v televizijski zgodovini zgodilo, da humoristični šov ni doživel čisto nič smeha?!' Šele po kakih petih tednih predvajanja smo začeli dobivati odzive. Prvi so se oglasili šolarji, ki so v pismih BBC-ju opisovali, kako všeč jim je šov. A ob izteku prve serije vseeno ni bilo jasno, ali nas bodo obdržali. BBC nas nikoli ni imel rad. Nenehno nas je skušal zamenjati s kako drugo oddajo, spreminjal nam je termin predvajanja in podobno.” Da fantov ne gre odpisati, so se vodilni prepričali šele, ko je nanizanko odkupila ameriška Nacionalna izobraževalna televizija.
In meje so padale: “Spomnim se skeča, v katerem John pride v pogrebni zavod s svojo mrtvo mamo v vreči. Pogrebnik mu pove: 'Truplo lahko sežgemo, pokopljemo ali pa pojemo.' John vzroji: 'Moje mame vendar ne moremo jesti!' Pogrebnik ga pomiri: 'Dobro, potem pa naredimo takole - požremo jo, in če boste potem imeli slabo vest, bomo izkopali grob, v katerega jo boste izbruhali.' Skeč se nam je zdel duhovit, a malo pred tem je umrla moja mama, zato sem se spraševal: ali je prav, da brijemo norce iz tega? Seveda, sem si odgovoril. Če je smešno, zakaj ne! K sreči BBC tedaj ni poznal cenzure.”
On pa še danes ne pozna recepta za uspešen humor. Ga ni. “Ko smo se pripravljali na Smisel življenja in sem jim bral svoj skeč o gospodu Creosotu, se nihče ni smejal. Skeč je bil že predviden za odpis, ko mi kak mesec pozneje telefonira John. Da ga je spet prebral, pravi, in da bi bil morda lahko duhovit. Očitno je dojel, da ima vse duhovite replike v skeču prav natakar, vloga, rezervirana zanj.”
Včasih smeh ni in ni hotel priti: “Pred kratkim sem si na nekem festivalu spet ogledal Sveti gral, pa mi sploh ni bil smešen. No, saj ni bil smešen že ob premieri. Ogledalo si ga je kakšnih dvesto ljudi, v glavnem taki, ki so vanj vložili denar, denimo člani bendov Pink Floyd in Led Zeppelin. Smejali so se prvih pet minut, ves preostali film pa je vladala popolna tišina. Najbolj grozen večer mojega življenja! Kako nerodno nam je bilo.”
Kolumne zoper vojno
Terry še kar osvetljuje zanimive drobce mita, se spomni, da so prvi v program BBC-ja spravili golo telo, da so se nad Brianovim življenjem najglasneje zgražali tisti, ki si ga sploh niso ogledali, na kar so bili celo ponosni, pa da z legendarnim “strojem, ki naredi PING” iz Smisla življenja montypythonovci nikoli niso bili docela zadovoljni, saj jim ni uspelo najti prav zvenečega pinga. Dlje se pomudi ob spominu na pokojnega Grahama Chapmana: “Najbrž bi lahko od sebe dal več, a je imel težave z alkoholom. Med snemanji je pridno praznil kozarce, polne prozorne tekočine. Šele pozneje sem izvedel, da tisto ni bila voda. Če smo snemali po kosilu, smo zaradi njega morali precej ponavljati. Sicer pa je znal zgoščeno, z zgolj besedo ali dvema, krasno doseči komični učinek. Zame sta njegov največji dosežek vlogi kralja Arturja v Svetem gralu in Briana v Brianovem življenju. Čeprav smo se bali, kako bo, se je imenitno odrezal. Kdo bi rekel. Ko sem ga prvič videl na odru, se mi je namreč zdel kakor zdravnik, ki je pomotoma zašel tja. Kakor nekdo, ki ne sodi na oder. John je bil pravo nasprotje - takoj ko je stopil predte, si videl, da je rojen, briljanten igralec. Graham pa ni igral. Vloge je živel. On je bil kralj Artur! Bil je Brian!”
Preživeli soborci se tu in tam še srečajo. “Kako da ne,” prikima Terry. “S Terryjem Gilliamom in Michaelom Palinom sem se družil predsinočnjim.” A zbrane brž ohladi: “Ne, ne, ničesar novega ne pripravljamo.”
Danes ga najbolj nasmeji stand-up komedijant Eddie Izzard. “Čudovit je. Stoji pred dva tisoč gledalci, več ur govori, in sčasoma vstopiš v njegove misli, kjer je krasno biti. Mogoče pa je tako tudi z Monty Pythonom - je pokrajina, v kateri je lepo biti. Vse se ti lahko zgodi in ni se ti treba bati, da boš doživel kaj grdega, nevarnega.”
Četudi je na fakulteti študiral angleško književnost, se zadnje čase najraje ubada z zgodovino, snema dokumentarce o njej. “Vanjo sem se začel poglabljati zaradi zanimanja za Geoffreyja Chaucherja, našega pesnika iz 14. stoletja, prvega pišočega v angleščini. Ja, zgodovina me zelo zanima. Pravzaprav mislim, da zanima vse nas. A pri mnogih zanimanje ubijejo že v šoli. Zgodovino posredujejo suhoparno, selektivno, kot niz objektivnih dejstev. Pa je vse prej kot to. V njej je zelo malo gotovega.”
Račune z nelepo sodobnostjo je poravnaval v kolumnah za Guardian, izdanih tudi v knjigi: “Ko nas je Tony Blair povedel v Irak, klečeplazno sledeč ZDA, tega preprosto nisem prenesel. Vedel sem, da bo ubitih ogromno nedolžnih. Invazija na Irak je zame vojni zločin! Ni bilo nobene potrebe po njej, bila je nemoralna, pomorila je na tisoče ljudi, najbrž kar milijon nedolžnih civilistov ... In še nekaj vam povem: tik pred Zalivsko vojno, leta 1990, mi je v roke prišla revija Orožje danes, namenjena vojni industriji. Naslov urednikovega uvodnika je bil 'Hvala bogu za Sadama!', v njem pa je pisalo, da je vojaška industrija pešala vse od Perestrojke, od kolapsa komunizma, zdaj pa imamo k sreči novega nasprotnika - Sadama Huseina. Je tako grozen, da je zlahka naš nasprotnik, čemur nihče ne more oporekati, kar je dobro. V prihodnje - je pisal urednik - pa bo našega dosedanjega nasprotnika, komunizem, lahko nadomestil islam. Ko sem prebral ta članek, sem vzkliknil: kaka neumnost, to zveni kakor oživljanje križarskih vojn! Pa saj z islamom nismo v sporu! Ko se oziram na zadnjih dvajset let, pa ugotavljam, da je vojna industrija ves ta čas pridno hranila islam, vlagala denar v njegova radikalna gibanja ... Le da bi vzredila sovražnika. Kajti vojna industrija potrebuje sovražnika! Brez njega, brez vojn, brez konfliktov pač ne more prodajati orožja.”
In logično vprašanje: bi si vojno na Bližnjem vzhodu lahko privoščil v humorističnem skeču? “Ne, mislim, da tega ne bi mogel storiti. Ne vidim njene svetle plati.”ANDRAŽ GOMBAČ
