10. januarja nas je zapustil Boško Petrović

Kot petnajstletnik sem bil po nekaj dneh že malo utrujen od preigravanja Beethovna in Mozarta. Tridnevni jazz workshop, ki ga je takrat organiziral Boško, je prinesel med nas “klasičarje” veliko osvežitev. Mnogi smo takrat prvič v živo slišali jazz in videli, kako so on in njegovi “dečki” improvizirali na evergrine.

To je bilo 14 let po ustanovitvi Zagrebškega jazz kvarteta, katerega gonilna sila je bil prav Boško. S to zasedbo je doživel strm vzpon v sam vrh evropske jazz scene. In tam je ostajal vsa 60. leta, ko so se nekateri v Jugoslaviji še vedno ukvarjali z vprašanjem, ali je jazz preveč kapitalistično usmerjena glasba.

V svetu je bil prepoznan kot evropski glasbenik, ki je uporabljal v svojih skladbah uporabljal etno motive. Predvsem istrske, medžimurske in makedonske. Včasih je na njih gradil improvizacijo, največkrat pa samo melos ali ritem in ju uporabil kot elementa v svojih avtorskih skladbah.

Naslednji stik z njim sem doživel devet let kasneje, ko sem se aktivno pridružil jazz kampu, kjer mi je bil Boško tri leta mentor. Bil je odličen pedagog, posredoval nam je ogromno praktičnega znanja, ki ga nisi mogel najti v nobenih knjigah. Dajal je priložnost vsakemu, ki je želel igrati jazz ali improvizirati na instrumentu. Čeprav je z nami velikokrat bedel pozno v noč, je bil zjutraj vedno točen na urah. Red je bil zanj pogoj za komunikacijo in za igranje. Zavračal je “blefiranje” v glasbi in od nas je pričakoval znanje harmonije, kar je osnova za improvizacijo. Znal nas je pohvaliti, ko je opazil napredovanje. A bil je tudi strog kritik, največkrat upravičeno. Mnogim je pustil neizbrisne sledove. Za velik glasbeni razvoj mnogih svojih “učencev” ni nikoli izvedel, saj nas je bilo preveč, da bi lahko vsem sledil. Čeprav seveda ni priznaval uspešnih grožnjanskih workshopov kot pravo šolo jazza, je bila za marsikaterega od nas to prava akademija.

Bil sem večkrat pri mizi , ko se je pogovarjal s “svojimi dečki iz banda” ali s katerim drugim pomembnim gostom. Z njimi se je v različnih jezikih pogovarjal ure in ure o glasbi različnih zvrsti, o umetnosti, zgodovini, geografiji, politiki, športu, pa spet o glasbeni matematiki, o dogodkih, ki jih je doživel po svetu, in o srečanjih z legendami jazza. Bil je živa enciklopedija s podatki in dogodki, ki jih je znal plastično pripovedovati. Kjer se je pojavil, je pritegnil pozornost. Še posebej na odru, kjer smo pogosto uživali tudi ob njegovih duhovitih domislicah povezovalca, ki mu jih ni nikoli zmanjkalo. Imel je poseben smisel za humor. Največkrat je v etru kar improviziral. Legendaren je njegov intervju na radiu Voice Of America v oddaji Jazz Hour, ki so ga potem še šestkrat zaporedoma vsak dan predvajali. Nepozabne so njegove TV oddaje o jazzu, ki smo jih lahko gledali v 80. letih na TV Zagreb, kjer se predstavlja tudi kot promotor jazza. Prav tako so zanj značilne izjave, ki jih je imel ob intervjujih kot, denimo, na vprašanje ali verjame v posmrtno življenje. Njegov odgovor je bil: “Ne vem, ampak vas pokličem, ko pridem tja.”

Izstopal je njegov neobremenjeni odnos do različnih narodov in barve kože. Ko je pripovedoval o svojih gimnazijskih letih, je omenjal, da je še posebej rad po radiu poslušal Franka Sinatro in Louisa Armstronga, za katerega takrat še ni vedel, ali je črn ali bel, niti mu to ni bilo pomembno. Velik vtis je nanj naredilo srečanje s takratno svetovno špico jazza pianistom Johnom Lewisom, ki je s svojim Modern Jazz Quartetom leta 1960 prišel v Jugoslavijo. Prijateljevanje z njim je pustilo pri Bošku močne sledi, ki so vplivale na njegovo nadaljnjo kariero. Kot mentor mu je Lewis razkril marsikatero glasbeno modrost. Prav tako je vplival na njegov odnos do glasbenega biznisa in performansa.

Kot mladi jazzisti smo nekateri kar požirali njegova neskončna pripovedovanja o stikih, ki jih je imel predvsem z ameriškimi glasbeniki, med katerimi je jazz nastal. Tako smo iz prve roke dobivali informacije o zgodovini te zvrsti, ki smo jo do tedaj lahko spremljali samo iz audio in televizijskih medijev, ali iz redkih knjig o jazzu. V Grožnjan je pripeljal mnoge zvezde jazza: med drugim se spomnim Ernieja Willkinsa, enega od legend starejše generacije. Nekega večera mi je Boško po zaključku dnevnih delavnic naložil nalogo, naj s svojim avtom odpeljem mojstra do Novigrada v hotel. Ko pa sta se možakarja znašla pred mojim starim amijem, ki je že kazal znake očitnega razpadanje, je prišlo do kratkega posveta med njima. Nazadnje je Boško ocenil, da naj bi bil jaz kot šofer zanesljiv in Ernieju pomignil, da je vse OK. Od mene pa potiho zahteval zbranost pri vožnji. Odveč je pripovedovati, kako sem se počutil, ko sem s starim škripavim avtom tako prevažal del zgodovine jazza iz Grožnjana do istrske obale. Boško je bil odličen psiholog in je največkrat pravilno ocenil situacijo. Ob delavnicah v Grožnjanu se je zabaval. V tem je bil prepričljiv in mnogokrat tudi velikodušen. Čeprav je znal biti tudi čemeren, je večina to prenesla zaradi velike ljubezni, ki jo je kazal do jazza. In z njo je mnoge okužil.

Leta 1985 je na svoje delavnice povabil tudi dva kubanska tolkalca. S tem je pritegnil na workshop tudi nekatere člane skupine Ocho Rios iz Trsta, s katerimi sem kmalu navezal stike. Tako se je začela tudi moja profesionalna kariera glasbenika.

V osmih letih, kolikor sem sodeloval s tem latin jazz orkestrom, sem ga nekajkrat povabil kot gosta na naše turneje po Italiji. Tako je iz mentorja naenkrat postal moj kolega. Šele mnogo let kasneje sem se zavedel, da sem kot “band leader” uporabljal njegovo znanje, ki mi je bilo pri tem delu nepogrešljivo. Res je, da smo se mlajši jazzisti drug od drugega učili. A znanje starejših mojstrov je bilo odločilno. Z veliko afiniteto do afro-karibske glasbe, se je odlično znašel z nami na odru. Še bolj pa po koncertih, saj je užival ob italijanski hrani. Nikoli nisem vedel, če se bo pojavil pravočasno pred koncertom, ker je večkrat svojeglavo spreminjal urnik. A na koncu se je vedno izšlo tako, da je prišel dovolj zgodaj na oder, kjer je bil zanesljiv in je imel situacijo vedno pod kontrolo. Navadno sem mu polnil stojalo z notami iz repertoarja, a se je kasneje vse končalo na manjšem kosu papirja. Imel je izreden glasbeni spomin, tako da si je repertoar po prvem koncertu že skoraj zapomnil po taktih.

Da res spada med svetovno jazzovsko elito, sem doživel v Bassano del Grappa septembra 1977, ko smo nastopili ob 70. obletnici rojstva Dizzyja Gillespieja pred njegovo dežurno skupino, sestavljeno iz samih legend jazza. Boška so sprejeli kot starega prijatelja in kolega. Še posebno prijateljski je bil z njim Milt Jackson, ki je slovel kot največji živeči jazz vibrafonist. V svojih petdesetih letih delovanja je Boško nastopil z množico vrhunskih glasbenikov. Najodmevnejši so bili kontakti z mojstri, kot so Louis Armstrong, Dizzy Gillespie, John Lewis, Stan Getz, Toots Thielemans, Clark Terry, Ernie Willkins, Art Farmer, Joe Pass, Buck Clayton, Joe Turner, Buddy de Franco, Kenny Drew, N.H.O. Pedersen, Alvin Queen, s katerimi je igral in prijateljeval po Evropi in Ameriki.

Leta 1988 je v Zagrebu odprl jazz klub z imenom B. P. Club, ki je vse do danes ostal postaja za najvidnejše velikane jazza. Čeprav je majhen, je z Boškotovo organizacijo in asistenco nudil prostor za jazzovsko improvizacijo in kvalitetno druženje mnogim jazzistom in njihovemu občinstvu.

To je bil v času, ko se je večina glasbenih klubov po Evropi spreminjala v diskoteke, pogumen korak. Pa vendar je zdržal vse do danes.

Zadnjih dvajset let je ogromno nastopal s svojima dvema nepogrešljivima prijateljema, z basistom Mariem Mavrinom in kitaristom Primožem Grašičem. Prepotovali so vso Evropo, nekajkrat pa so koncertirali tudi v ZDA. Tudi z njimi je napravil nepregledno število posnetkov, ki jih bomo verjetno še leta poslušali ali jih gledali na televiziji. Do zadnjega je na odru ostal suveren in izviren improvizator, brez odvečnih udarcev. Z dvema magičnima palčkama je vedno zadeval na vibrafonu prave tone, s katerimi je znal doseči različna razpoloženja. Iz svoje glasbe je znal napraviti poezijo in z vročimi ritmi ogreti občinstvo. Do svojih kolegov je bil včasih neizprosen kritik, s koncertnimi organizatorji pa trd pogajalec. A Boško je pustil fascinantne sledi pri svojih kolegih jazzerjih, še posebej pa pri svojih poslušalcih. Že v svojih srednjih letih je bil živa legenda in je tak ostal do konca. In tako bo zagotovo ostalo še naprej. Kot že nekateri pred njim je pokazal, da je jazz glasba lahko brezčasna za vse generacije.

VLADO BATISTA