15 let po prvem natisu slovenskega stripa Rdeči alarm Tomaža Lavriča
Medtem ko stoji za šankom s pivom v roki, ne več rosno mlad, in bežno opazuje pojave 21. stoletja, mimo z menedžersko lahkotnostjo prikoraka On, predstavnik turbo-mačo-kapital-liberalizma. S hladnim pivom v roki bi mu običajno namenil samo prezirljiv pogled, ampak tega tipa pa pozna. Majk, nekdanji soborec, panker, pevec skupine Rdeči alarm, se odloči, da bo izza sončnih očal prepoznal Krta.
Tako se začne strip Rdeči alarm avtorja Tomaža Lavriča, ki je tokrat pod okriljem Stripburgerja dočakal svojo drugo izdajo v nakladi 900 izvodov. Legendarni strip, pred 15 leti poimenovan Rdeči alarm - Črni dnevi, med platnicama ne združuje le starih stripov Rdeči alarm, White riot in Črni dnevi, ampak tudi novega P.S. In še vedno zmore nagovoriti vse upornike, ne le tiste, ki so konec 70. in v začetku 80. let krojili pankovsko sceno ljubljanskega podzemlja, pili toplo pivo in greli hladne ženske. Učbenik življenja in njegovih evolucij ne soli pameti, zato pa nasmeji do solz in nastavlja ogledalo vsem osvoboditeljem in vsemu, za kar s(m)o se nekoč borili.
Hudo gnila mladina
Jure Krt, torej. Oče in mož, ki na vprašanje, kako mu gre v kapitalizmu, stoično odgovarja: “Svobodnjakar!” Kot še ničkoliko Slovencev, generacij, rojenih po slavnih in velikih bitkah druge svetovne vojne, ki pa so prav tako bíli svoje vojne, tisto prvo in drugo in ono tretjo, desetdnevno vojno, in da še četrte, eksistenčne, ne pozabimo. Ker eno so bíli v bran panka in svobode govora, ki je bil ob svojem rojstvu v daljni slovenski zgodovini pred tremi desetletji obsojen kot hudo sovražen, družbi škodljiv pojav, zrasel na grudi gnilega zahoda. Kot je mladini škodljivo vse, česar si ni izmislil kdo, starejši od 21 let.
O tem, zakaj je bil pank škodljiv, nekateri pišejo že doktorate, a morda je najpreprostejši odgovor dejstvo, da je v času krize socializma, rasti zunanjega dolga, vseh možnih ekonomskih kriz in splošne brezperspektivnosti ter povrhu še bolnega tovariša Tita pank naglas povedal, da je vse - ampak res vse - velik dolgčas. Ali Dolgcajt, kot je prvo jugoslovansko pankovsko ploščo poimenovala skupina Pankrti. In ker so generali slavnih in velikih bitk druge svetovne vojne svoje otroke vzgajali v veri, da je domovina, ki so jo zgradili, najboljša na svetu, pokazalo pa se je, da je samo velik steklen grad, ki ga lahko razbije karkoli, tudi beseda “dolgcajt”, je bil pank nezaželen kot naglavna uš. Resnica boli, bi temu rekle stare mame.
JLA - kakšna šala!
Drugo vojno je generacija moškega spola bíla v vojski in z vojsko. “JLA, naša kovačnica bratstva in jedinstva naroda i narodnosti! Kakšna šala! Ha! Se spomniš?” Krt sprašuje Majka in obuja grenak spomin na priljubljeno državno igro pranja možganov. Vojno se zmaguje iz bitke v bitko. Krt je svojo bitko z JLA dobil, ko mu je s prevaro uspelo, da je za celi dve minuti po vsej kasarni odmevala pesem Nebo skupine Električni Orgazam, štirje uniformirani pankiči pa so plesali pogo. Kazen je sledila, “ampak je bilo vredno, za tisti dve minuti svobode ...”
Vojna ženskega spola, če mimogrede navržemo, se je istočasno bíla za enakopravnost, tudi pred pankom.
Veliki žrejo majhne
Tretja vojna je povsem jasna in ni ga pankovskega benda, ki bi preverjal, ali je tudi njena dediščina steklena ali ne. Ni ga še, kar ne pomeni, da ga ne bo. Čeprav je bilo od starih pankerjev, ki so pred kratkim nastopili na javnem slavju rojstnega dneva botra glasbene podzemne scene v Ljubljani Igorja Vidmarja - Darka, slišati, da je pank mrtev. Kar bržkone pomeni, da si zaradi njegovih besedil nihče več ne beli glave. Kar spet pomeni, da nas reševanje iz apatije postpankovske apokalipse še čaka. Tretja vojna se je namreč nekako kar pretopila v četrto. Brez odmora, pavze, povelja “voljno!”. Kar zgodila se je in še traja. Rdeči alarm bi že samo z likom Majka dovolj nazorno naslikal zmagoslavno, sodobno, uspešno Slovenijo. Majk, tip, ki je tudi kot panker kradel svojim kolegom, se danes igra z obveznicami in vozi ferarija. Podatek, da je bil vedno brez denarja, dejansko pa ga je imel zmeraj polne žepe, ni zanemarljiv. Majku je šlo dobro tedaj in danes. Majku in vsem, ki so na poti do svoje sreče morali pohoditi druge, saj “veliki žrejo majhne,” Majk v pomoč prikliče darvinizem.
Pogodbenik. Umetnik. Idealist.
Krt je ostal klošar. Svobodnjakar. Pogodbeni delavec. Umetnik. Idealist. Še zmeraj panker, ki včasih pogreša stari sistem, v katerem “smo vsaj vedeli, kdo je za vse kriv”, danes pa “smo si krivi sami”, ga za tistim šankom na začetku zgodbe spodnese Majk. Z ljubečo drago, glasnim pomladkom in zgodbami, ki jih niza na tipkovnici. Eno knjigo je že napisal in nastopil na televiziji, kjer pa je neslavno podlegel rafalu pretirano intelektualističnih vprašanj o nečem tako ljudskem, kot je pank, in ga je iz zadrege reševal doktor panka Gregor Tomc.
Lolek pa ne
Jure Krt ne bi bil zdrav in vreden našega spoštovanja, če na koncu ne bi dobil še ene bitke. Ko se čez čas znova sreča z Majkom, ki - kot pravi Kvihta - “zdej fura že pol države”, ga Majk komajda pozdravi. “Kaj pa, če me zares ni spoznal?” na glas razmišlja Krt.
“Možno, saj si res ne more vsacga loleka zapomnit, ne!” se mu smeji Kvihta. Loleka? Vse je lahko, naš junak, klošar, bedak in luzer, lolek pa ni ...
Komur je Rdeči alarm še tujec, s katerim se želi spoznati, ne bo maral, če mu izdamo, kaj Krt stori. Ampak, hej, “maščevanje mrzkim izdajalcem mladostnih idealov” zveni kot Oi! Oi! Oi!.
ALENKA PENJAK
