31. avgust 2010: “Če bi tekla kri, bi bilo še grše”

KOPER> S poslušanjem približno polurnega pogovora med obtoženim Srečkom Prijateljem in Marjanom Mikužem ob predaji obremenilnih 323.000 evrov v Solkanu, ki ga je posnel skriti mikrofon pod Mikuževimi oblačili, se je končala včerajšnja obravnava zoper obtoženega poslanca in njegovo ženo Aleksandro Prijatelj. Mikuž je pojasnil, da je vztrajal pri predaji gotovine zato, ker je hotel, da mu Prijatelj osebno vrne zadolžnico, ki jo je podpisal. Predlagal je, da se dobita v piceriji Soča v Solkanu.

“Mi lahko poveš, kako si uspel to zaključiti,” je Mikuža po pozdravu vprašal Prijatelj. “Težko je bilo, ampak jaz imam resnično zdravstvene težave. In sem rekel, prej kot bo konec vsega tega, prej bo mir. Sem mislil, da bo zdržalo do jeseni ... Ma prav, bo pa prej konec,” je odgovoril Mikuž. “Zakaj ni bilo, kakor sva rekla,” je nadaljeval Prijatelj. Mikuž je odvrnil, da mu je zadolžnico podpisal le zato, da bo konec: “Upam, da mi boš tisti papir dal.”

Sumljiva tablica

Pogovor je zmotila Aleksandra Prijatelj, ki je klicala moža po telefonu in mu nekaj povedala. “Pravi, da je en s koprsko registracijo zunaj,” je povedal Mikužu in ga vprašal, če mu ni kaj nastavil. “Če si, potem tvoj problem. Mene ne zaprejo.” Prijatelj mu je še dejal, da bo od tega dne naprej mir za oba. “Ne bom zdaj, komu je laže. Ti si živel normalno in si uspel iti na dopust,” je dejal Mikuž. “Če bi kri tekla, bi bilo še grše, pa so bile samo besede,” mu je odvrnil Prijatelj. “Če se meni kaj zgodi,” je nadaljeval Mikuž. “Nič se ti ne bo zgodilo iz tega naslova...” je odvrnil Prijatelj. Nato sta govorila o poslih. Prijatelj je Mikuža vprašal, če ima za Lucijo gradbeno dovoljenje. Ko mu je ta odgovoril, da ga ima, mu je obljubil, da ima zanj ruske kupce. “Jaz vas povežem skupaj in vi se pogovarjate. Brez obveznosti,” “Te usluge so bile vedno drage. Si me peljal v Luko, ne rečem, da ne, ampak potem ratajo grožnje in stresi,” je odvrnil Mikuž. “Ne bom zahteval niti evra za to. Jaz sem peljal Ruse to pogledat, potem sem jih peljal na eno dobro večerjo v Piran. Smo jedli jastoge in spili par flaš šampanjca. 300 evrov sem plačal za večerjo,” je dejal Prijatelj.

Denarja ni štel

“Ko sem dobil plačilo, si začel, da naj nakažem v Švico in takrat se je zaostrilo. Potem je Ante stopil kot mirovnik zraven in smo s tistimi 50.000 ublažili, kolikor se je dalo,” je dejal Mikuž in nadaljeval, da se je v zadnjem letu zaradi vseh pritiskov in stresa postaral za deset let. “Ti si lep, tebi tudi če gre kakšna kila dol,” je dejal Prijatelju in potem sta oba govorila o svojih boleznih. Prijatelja je še vedno zanimalo, kje je dobil teh 323.000 evrov: “Si prodal kakšno bajto? Me zanima, kje si dobil.”“Ti bom povedal ob priliki, boš videl, da sem naredil pravo potezo,” mu je Mikuž odgovoril. “Jaz ti bom pomagal, da boš iz tega izšel kot heroj. Za Lucijo imaš kupca, Divačo zapiram...” je sklenil Prijatelj.

Potem sta iz picerije stopila do Mikuževega avta, ta je iz prtljažnika vzel mapo, nakar sta se usedla v avto. “Še enkrat te vprašam - nisi kaj naštimal tukaj. Čudni avtomobili tod hodijo,” je dejal Prijatelj in Mikuža povabil, naj zapelje za njim do pošte. Mikuž je njegovo povabilo ignoriral in mu izročil mapo. “Boš štel?” ga je vprašal. “Ne, ne bom štel,” je odgovoril Prijatelj, “zakaj pa si jih tako zvezal?”“Tako sem jih dobil,” je odgovoril Mikuž. “Še enkrat te vprašam: si mi naštimal kako klopko?”“Nič nisem naštimal, jaz bi rad rešil stvari,” je odgovoril Mikuž.

Bal se je poti domov

Prijatelj je nato stopil do ženinega avta in se vrnil k Mikužu. “To je ta papir,” je dejal in ga začel trgati. Raztrgano zadolžnico, na kateri se mu je Mikuž podpisal, da mu dolguje predani znesek, je potem skušal zažgati, pa mu to ni uspelo. Mikuž je spraševal, če je to edina kopija in dejal, da bi ta dokument Prijatelj lahko komu prodal.

“Marjo! Sem te kdaj naf ... v življenju?” je začel kričati na Mikuža. “Če sem te, mi pljuni v oči. Zdaj. Ti dobro veš, da sem naredil vse, da bi nama bilo lepo. In jaz te bom iz tega spravil ven. Mi nisi nastavil kakšne pasti?” je Prijatelj ponovil četrtič. “Še enkrat te vprašam. Jaz grem zdaj domov in če se mi po poti kaj zgodi ...”“Ma kaj te bo kdo oropal ali kaj,” je odvrnil Mikuž. “Na, potem pa roko,” je rekel Prijatelj. “Pozdravi Greto.”“Bom, ja,” je odgovoril Mikuž, Prijatelj pa je odšel iz avta.

Čigavo kri je mislil?

O krvi, ki ni tekla, je Prijatelj nato pojasnil, da je mislil na tovarno nogavic v Bosni, ki naj bi jo financiral Mikuž. Še pred koncem poslušanja posnetka pa je sodnici rekel, naj ne trga zadeve iz konteksta in se nanjo ter na tožilko glasno razburil. “Preberite sodbo, ki je že napisana! Gremo domov. Naj pove, kdo mu je res grozil. Od Bosancev, ki jih je na finto vrgel, do ostalih,” je kričal medtem ko so Mikuž in novinarji zapuščali dvorano zaradi odmora.

Sicer pa je Mikuž v včerajšnjem pričanju močno obremenil Prijatelja. Pa ne samo njega. Mikuž je jasno povedal, da je od nakupa približno 60 hektarjev zemljišč na Orleški gmajni in prodaje Luki dobil 760.000 evrov provizije.

Dodal je, da sta se s Prijateljem dogovorila, da mu tretjino tega izplača kot nagrado, ker ga je seznanil z direktorjem Luke Robertom Časarjem. “Meni se ni zdelo sporno, da mu od svojega zaslužka plačam določeno uslugo. Če bi 750 razdelili na tretjine, bi to pomenilo 250.000 Plačal sem mu to in še več,” je povedal in pojasnil, da mu je dal dvakrat po štiri milijone tolarjev, potem pa 50.000 evrov, 30.000 evrov, 15.000 evrov, avgusta 2008 še 150.000 evrov in na koncu še enkrat 50.000 evrov. Skupno naj bi mu tako izročil skoraj 330.000 evrov. “In to je bilo vse od posla z Luko, zaradi ničesar drugega. Nikoli mi ni posodil niti pet para!”

Če bi Prijatelj čakal ...

Prijatelj naj bi mu nenehno govoril, da mora biti krog sklenjen, da če bom hotel še kaj delati na Krasu, da bi moral dati delež tudi Časarju. “Na njegovo prigovarjanje sva mu to tudi odnesla. Na Kozini sem Časarju izročil 50.000 evrov, na Razdrtem pa še 40.000. Denar je bil zavit v časopisu,” je dejal in na vprašanje novinarjev pojasnil, da je od Časarja dobil tudi nekaj sporočil, iz katerih je posredno razumel, da mora nekaj dati.

Sodnica Orjana Trunkl ga je vprašala, zakaj je podpisal zadolžnico, da Prijatelju dolguje 250.000 evrov (skupaj z obrestmi 323.000), če mu ni dolgoval ničesar. “En dan je prišel v pisarno in zahteval 500.000 evrov. Potem sva se pregovarjala in prišla na 250.000, da bo enkrat mir in konec. Nenehno sem poslušal isto, da mu pripada in da mu pripada. Vsake pol ure je rekel, naj mu natočim enega. Je bilo precej napeto. Sem rekel, okej, Srečko, pol tistega, kar zahtevaš in sem podpisal za 250.000 Ampak sem mu rekel, da mi mora dati časa, da ta denar zberem. In če bi čakal, bi ga verjetno tudi zbral in me danes ne bi bilo tukaj. Ampak po 14 dnevih je spet začel,” je dejal Mikuž.

Spreten s pištolo

Po podpisu zadolžnice naj bi ga Prijatelj povabil v njegov avto in mu tam pokazal dve pištoli. “Eno je vzel v roke, vstavil nabojnik, repetiral in pokazal, kako je spreten s pištolo. Takrat mi je rekel: 'Marjo, jaz sem hotel ubiti tebe in tvojo družino, ampak zdaj sem prišel tako daleč, da te moram paziti, da bom do tega denarja prišel'.” Ob lanskem božiču je Mikuž prejel enajst sporočil, zadnje ob štirih zjutraj. Ko so sporočila deževala, je končno zbral pogum, poklical prijatelja kriminalista, ta ga je povezal s koprskimi kriminalisti in začelo se je policijsko delo.

Mikuž je povedal tudi o srečanju, ko naj bi ga Prijatelj po mafijsko poljubil na čelo. “V gostilni Hrast je bilo to, z rokama me je udaril po obeh straneh obraza, poljubil na čelo in rekel, da tako dela mafija. Kričal sem za njim, naj se usede, da se pogovoriva, pa se je le obračal k meni in mi žugal,” je dejal Mikuž in dodal, da mu je med oddaljevanjem še preklel mater in rekel, da je mrtev človek.

Včeraj je pričala tudi njegova žena Greta Mikuž, ki je povedala, da je bil njen mož napet, da se je ob vsakem sporočilu zdrznil in šel gledat k oknu. “Če ob enih ponoči dobiš sporočilo 'še si buden,' greš na okno in pogledaš, če te kdo opazuje,” je pojasnila. Potrdila je, da je Prijatelj prišel k njim dvakrat, enkrat, ko je bila doma sama.

“30 odstotkov bi očitno hotel imeti od vsakega posla, ki bi ga naredil do konca življenja. Zato ker me je enkrat spojil s Časarjem, bi bil vse življenje moj rabelj,” je o Prijatelju dejal Mikuž. DANIJEL CEK