54. Bienale v Benetkah skozi prizmo dobitnikov zlatih levov
“Vse se dogaja okoli časa. Ljudje nimamo časa za nič več, kaj šele za umetnost. Toliko umetnosti je tukaj, a tako malo časa, da bi vse videli,” je dejal Cristian Marclay in prejel zlatega leva za najboljšega umetnika beneškega bienala 2011.
Cristian Marclay (1955, Kalifornija), ameriški vizualni umetnik in skladatelj, ki je odraščal v Švici, danes pa živi in dela v Londonu in New Yorku, se je zelo dobro zavedal velikega konflikta, ki preganja vse obiskovalce slovitega beneškega bienala; kako v času, ki nam je odmerjen, videti čim več umetniških del. Zlasti vročično je bilo prejšnji teden, ko so vrata 54. beneškega bienala odprli samo za (nekaj tisoč) novinarjev, kritikov, galeristov in drugih insajderjev, da si predogledajo vsaj tistih 89 nacionalnih paviljonov, 83 umetnikov v Arsenalu, pa še ogromno število Sgarbijevih umetnikov v italijanskem paviljonu in v svet ponesejo prve, še sveže vtise. Novinarji smo hoteli videti čim več, da bi dobili celotno sliko, a bolj ko smo hiteli, bolj nas je ritem bienala zaustavljal. Za ogled denimo angleškega ali ameriškega paviljona je bilo potrebno čakati v vrsti do dve uri. In res je bil izziv, kot pravi dobitnik zlatega leva Cristian Marclay, vse to uskladiti, kaj šele umetniška dela reflektirati.
Zlatega leva za najboljšega umetnika je prejel Cristian Marclay, zlatega leva za najboljši nacionalni paviljon je prejel nemški paviljon, srebrnega leva za obetavnega mladega umetnika je prejel Haroon Mirza, posebno omembo sta si zaslužila litvanski paviljon za projekt Za belo zaveso ter švedska avtorica Klara Liden.
Njegovo z zlatim levom nagrajeno delo nosi naslov The Clock (2010), je 24-urni video, ki ga je avtor sestavil iz tisočih filmskih sekvenc. Kjerkoli v filmih je naletel na uro ali prizor, povezan z uro, ga je vključil v video in sicer tako, da ure tečejo v realnem času. Delo je odprto na široko, deluje kot časovni stroj, hkrati pa čas relativizira. Filmski čas, čas sekvence, čas pripovedi s prepričljivo iluzijo je tu soočen s časom, ki ga je obiskovalec pripravljen porabiti za ogled dela. “Moč tega dela je, da si gledalci želijo ostati v njem. Po stotinah umetnin se pač želijo usesti in obmirovati v času,” o videu, ki je svojevrstva meditacija o času, pravi avtor in doda, da s tem tudi obiskovalec s svojim urnikom, dnevom, življenjem, postane del tega “masterpisa”, kot ga je poimenovala strokovna žirija bienala. “Na srečo nekatere umetnine s teboj ostanejo dlje, velikokrat še tedaj, ko že odideš s prizorišča,” svoje dojemanje časa in umetnosti zaključi Marclay.
Dobitnika zlatega leva za življenjsko delo sta Američanka Sturtevant (1930) in avstrijski kipar Franz West (1947).
Nemški Gesamtkunstwerk
Med vsemi nacionalnimi paviljoni, ki so na ogled v Giardinih (Vrtovih), morda najbolj izstopa nemški, tudi po svoji bizarnosti. Že sam vhod te “neoklasične grobnice zgodovine” iz začetka prejšnjega stoletja in potem preoblikovane v nacističnem slogu, na katerem je bilo zapisano GERMANIA, so sedaj preoblikovali v napis EGO ali EGOMANIA. Ob vstopu pa je obiskovalec tako rekoč osupel, ko se naenkrat znajde v cerkvi. Rdeč tepih vodi do oltarja, za katerem je zaokrožena apsida, tudi klopi so cerkvene. Kjer bi na oltarju moral biti Kristus, je nagačen zajec, kjer bi morale biti freske ali tabelne slike, so video projekcije, nekaj je fotografij in seveda sveče, kjer bi moral biti prestol, je bolniška postelja… Iz zvočnikov prihaja glas moškega, ki nekaj govori in joče. To je nemški paviljon, ki mu je žirija bienala podelila zlatega leva za najboljši nacionalni paviljon.
Tema tokratnega bienala je ILUMInazioni, ILUMInations. Švicarska kuratorica Bice Curiger pravi, da je mislila na svetlobo, razsvetljenje kakor tudi za preseganje nacionalnosti. Bienale bo na ogled do 27. novembra.
Zakaj gre? Protagonist je Christoph Schlingensief, provokativno misleč umetnik, ki je umrl avgusta lani, takorekoč med pripravami na beneški bienale. Je avtor kontroverznih gledaliških projektov, surrealnih, absurdnih eksperimentov, nekateri ga imenujejo sodobni Joseph Beuys. Znana je njegova Deutschlandtrilogie - Nemška trilogija, v kateri obravnava tri ključne točke nemške zgodovine 20. stoletja: poslednje dneve Hitlerja, združitev vzhodne in zahodne Nemčije ter teror 2000, v katerem obravnava ksenofobijo in nasilje po združitvi. Schlingensief je tudi pobudnik Opere Village v glavnem mestu Burkine Faso v Afriki, ki vključuje šolo s filmsko in glasbeno učilnico, bolnišnico in centralno gledališko stavbo. Ko je lani umrl za rakom, so v časopisu Sueddeutsche Zeitung zapisali, da je umrl eden največjih umetnikov, kar jih je kdaj živelo.
Lastna izkušnja dolgotrajnega umiranja je tudi tema nemškega paviljona. Iz umiranja je Schlingensief sestavil trilogijo, v nemškem paviljonu je na ogled njegov Fluxus Oratorij s polnim imenom Eine Kirche der Angst vor dem Fremden in mir (A church of Fear vs. the Alien Within). Svojo bolezen je portretirati takoj, ko so mu odstranili del pljuč in po dolgi kemoterapiji, o njej je govoril odprto in neprizanesljivo. Raziskoval je življenjski cikel, trpljenje in smrt. Oder je rekonstrukcija cerkve iz njegovega otroštva, kjer je delal kot strežnik, od tu so tudi zelo subjektivno obravnavana vprašanja vere, verovanja in dvoma. V delo je vključil tudi glasbo in vizualno umetnost, vključil Richarda Wagnerja in Josepha Beuysa, gibanje Fluxus, jih preisprašal in parodiral.
Beneški bienale je eden najprestižnejših svetovnih salonov sodobne vizualne umetnosti. Zasnovali so ga leta 1985 kot prikaz ustvarjalnosti posameznih držav. V ta namen so v beneških Giardinih (vrtovih) zgradili nacionalne paviljone. Kasneje so v razstavne prostore spremenili tudi bližnji Arzenal, kjer so navadno na ogled izbrani umetniki vsakokratnega kuratorja. Številne države, ki nimajo paviljonov, med njimi tudi Slovenije, se predstavljajo na različnih lokacijah po mestu.
Njegova dela so součinkovanje več medijev in žanrov, njegova dela so celostne umetnine, ali kot bi rekli Nemci: das Gesamtkunstwerk. Izraz se je v umetnostni zgodovini uveljavil v obdobju baroka, ko so, v želji po reprezentativnosti, patosu in silovitosti, v umetnino vključili slikarstvo, kiparstvo in arhitekturo. Meje med umetnostnimi zvrstmi so se zabrisale, tudi meje med umetnostjo in naravo, umetnostjo in življenjem. Ni dvoma, da je nemški paviljon celostna umetnina 21. stoletja.
Življenjsko delo
Srebrni lev za obetavnega mladega umetnika je šel v roke Haroonu Mirzi (1977), britanskemu avtorju, ki razstavlja v Arzenalu ter v centralnem paviljonu v Giardinih. V delu, v katerega je potrebno fizično vstopiti in potem v temi počakati, da nad glavami zasije bel krog, se giblje po tanki meji med hrupom, glasbo, zvokom in odkriva možnosti vizualnega in akustičnega v neki singularni estetski formi. Originalen je v organiziranem hrupu in nestabilni instalaciji, kinetični skulpturi, navdih pa prejema tudi od Duchampa, enega najodločilnejših umetnikov 20. stoletja.
Dobitnika zlatega leva za življenjsko delo sta Američanka Sturtevant (1930) in avstrijski kipar Franz West (1947). Dela Sturtevantove v celoti sestavljajo kopije drugih del. Delovala je v senci velikih umetniških avtorjev in gibanj 20. stoletja ter v svojem delu ves čas izpostavljala vprašanje izvirnosti in avtorstva. West, eden najpomembnejših sodobnih kiparjev in sploh vizualnih umetnikov, je postal znan po tem, da je v sedemdesetih letih ustvaril t.i. adaptivno skulpturo, kot odziv na dunajski akcionizem. Trdil je, da je skulptura, ki se jo prenaša iz enega razstavnega prostora v drugega, dokončna umetnina šele, ko kdo kaj naredi z njo. Prepoznavne so tudi njegove velike, barvne skulpture, navadno izdelane iz plastike, aluminija in drugih sodobnih materialov.
Poklon 20. stoletju
Zanimivo, velikani 20. stoletja navdihujejo bolj kot kdajkoli prej. Joesph Beuys in gibanje Fluxus sta denimo navdihovala tudi oba dobitnika zlatega leva, Marclaya in Schlingensiefa. Zakaj? Odgovor najdemo, recimo, v ruskem paviljonu, ki se tudi vrača v 20. stoletje, in odgovarja: Ker je konceptualna umetnost znova dala umetnosti svoj pomen, da je postala komunikativna, za razliko od obdobja prevlade formalističega razumevanja umetnosti. Umetnost je ponovno začela podajati teoretske izjave, posredovati empirične izkušnje, zavzemati etično in politično držo in pripovedovati zgodbe. Morda pa je to tista iluminacija, razsvetljenje, ki jo je tokratna kuratorica bienala Bice Curiger dala v sam naslov te najuglednejše “likovne” prireditve na svetu.
KLAVDIJA FIGELJ
