Agrarne skupnosti mimo pasti dedovanja

LJUBLJANA> Novelo sta vložila poslanca Borut Sajovic (LDS) in Marijan Križman (SD). Če jo bo parlament potrdil, bo po njunih besedah omogočala pravnoformalno podlago za odločanje o pomembnih zadevah agrarnih skupnostih še pred dokončanjem dednih in drugih lastniških postopkov, ki so pogosto velika ovira. Za soglasje naj bi bilo dovolj 75 odstotkov soglasja vpletenih.

Soglasje vseh nedosegljivo

Pri nas je še vedno več kot tisoč agrarnih skupnosti, ki gospodarijo z več kot 70.000 hektarji zemljišč. “Če ne sprejmemo rešitve, bosta čez leta velik delež teh zemljišč prerasla grmičevje in gozd, kar bi bila velika gospodarska škoda,” je pred kratkim pojasnil Borut Sajovic. Agrarne skupnosti imajo namreč več kot 50.000 članov, problem pa so njihovi potomci, pogosto dediči. Po veljavni zakonodaji je za kakršnokoli odločitev v skupnosti potrebno soglasje vseh, kar pa je pogosto skoraj nemogoče zagotoviti.

Novela spreminja zakon tako, da bodo člani agrarnih skupnosti poslej lahko odločali s 75-odstotnim soglasjem. Za člane, ki ne bodo dosegljivi, pa bodo skrbeli zaupniki, ki jih bo postavila država oziroma njeni centri za socialno delo, pojasnjujeta predlagatelja.

Ukinitev osiromašila vasi

Agrarne skupnosti na Slovenskem imajo korenine v časih pod Avstro-Ogrsko. Uveljavile so se kot učinkovita oblika združevanja kmetov, lastnikov zemljišč. Na Primorskem jih je močno oklestil fašizem, ukinila pa nova oblast leta 1947. Po osamosvojitvi Slovenije so se ponovno organizirale iz predhodnice - Zveze razlaščenih vasi. Prvi predsednik krovne organizacije, Zveze agrarnih skupnosti Slovenije (ZAS), je bil novogoriški politik, gospodarstvenik in kulturnik Rudi Šimac. Veljal je za avtorja predloga novega zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic, ki sta ga v parlamentarno proceduro leta 1993 vložila poslanca Igor Bavčar in Tone Peršak s sopodpisniki.

Toda Šimac opozarja: “Kmetijsko ministrstvo ni sprejelo nobenega zakona, ki bi uveljavil zahteve slovenskih vasi po vračanju premoženja. V po vojni razlaščeni zemlji je videlo priložnost za oblikovanje velikih slovenskih farm, ne pa dejanske in zgodovinske dediščine vaške skupnosti. V zvezi s kmetijsko in zemljiško politiko jim je uspelo sprejeti takšno zakonodajo, da je država lahko po formalni poti vračala čim manj. Dopuščala je razpadanje malih in srednjih kmetij, iz katerih so rasle velike.”

Komu več koristi?

Šimac pravi, da je pri 100-odstotni udeležbi pri odločitvah v agrarnih skupnosti vztrajalo ministrstvo za kmetijstvo. Znižanje na tri četrtine pa bo po njegovem mnenju bolj kot vasem koristilo državi, ki ima, podobno kot tudi občine, velike težave pri svojih projektih (ceste, daljnovodi, plinovodi ...), ko naleti na vprašanje lastništva zemljišča.

DAVORIN KORON